Ena čisto kratka: Kampong Thom in Sambor Prei Kuk

Preden se končno poženemo med templje slavnega Angkor Wata, sem se na poti v Siem Reap ustavila v manjšem mestu Kampong Thom. V bližini je namreč hindujski kompleks templjev Sambor Prei Kuk, ki izvira iz predangkorskih časov vladarja Isanavarmana (7. stol.). Nekaj kilometrov stran je bilo mesto Isanapura, nekdaj pomembno izobraževalno središče, od katerega danes ni ostalo nič, so pa v okolici raztresene vasice in riževa polja.

Od nekaj sto templjev je ostalo le še nekaj deset različno ohranjenih stavb, ki so v grobem razdeljene v tri sklope, vsak sklop pa obdajata po dve obzidji (komaj še vidni). Nekaj škode je povzročila državljanska vojna, veliko zidov pa so načele tudi korenine dreves, ki so zrasla na njih. Tudi sicer je bilo skoraj celotno najdišče zakopano pod nanose peska in zemlje, vendar so pred skoraj petnajstimi leti Japonci začeli vlagati svoja sredstva in znanje v izkopavanje (in ohranjanje) templjev. Kljub temu, da so večino dragocenosti odnesli preprodajalci s starinami že v 30. letih 20. stoletja, so tukaj našli še precej kipov in delov oltarjev, katerih originali so danes večinoma v muzeju v Phnom Penhu, nekaj pa tudi v Parizu. Na srečo se v Sambor (še) ne zgrinjajo trume turistov, tako da si je precej veliko področje mogoče ogledati v čistem miru, poleg tega pa ruševine delujejo še malo bolj skrivnostno.

Na poti tja in nazaj sem kar iz tuk-tuka poskusila ujeti še nekaj zanimivih posnetkov vsakdanjega življenja, v Kampong Thomu pa sem se na koncu sprehodila še do skupinice dreves, v katerih čez dan "počivajo" orjaški netopirji.

Jutri grem torej končno v Siem Reap, kjer dobim visoke obiske iz Slovenije, zato še kaj poklikajte na ta blog v naslednjih dveh tednih:) 

Jugovzhod Kambodže: Kep in Kampot

Preden sem šla na jugovzhodno obalo Kambodže, sem se sicer ustavila v še enem mestu ob Mekongu - Kampong Cham, vendar od tam nimam niti fotk niti kaj dosti za povedati, ker me je malo izdalo zdravje in sem se večino časa sestavljala nazaj v sobi in se sprehodila le po ulicah, najbližje hotelu. Taki dnevi so lahko naporni tudi psihično in ko sem potem v Phnom Penhu čakala povezavo tri ure namesto 15 minut in je nato trajalo pet ur (brez pretiravanja) za tistih 200 kilometrov, sem bila že čisto izživcirana (sliši se trapasto, ampak res se mi je vse nagrmadilo nad glavo). Sicer sem bila najprej namenjena direktno v Kampot, ampak ker smo se najprej ustavili v obalnem Kepu in so se z avtobusa začeli spravljati čisto vsi sopotniki, sem prašno škatlo zapustila tudi jaz.

Izkazalo se je, da sem se zelo dobro odločila - sobo sem vzela v prvem hotelčku zraven postaje in naslednje jutro ugotovila, da imam celo minuto hoje do edine uporabne peščene plaže v okolici. Čeprav sem najprej nameravala malo naokoli, me je kar odneslo nazaj v sobo, kjer sem se preoblekla in se znebila vseh vrednih predmetov, potem pa dva dni uživala v kopanju, sončenju (!), branju in kratkih sprehodih. Pika na i je bila seveda hrana - Kep je znan po gojenju rakovic, ki se jih tukaj dobi za zelo ugodno ceno (in zelo okusno pripravljene) in res mi ni nič manjkalo:) Našla sem celo italijansko restavracijo, si privoščila pravo pašto in kozarec rdečega (in ugotovila, da v Kambodži taka hrana pač ne paše, čeprav je dobra).

Da se ne bi čisto do konca polenila, sem se včeraj vendarle premaknila do Kampota. To je mesto malo pred izlivom reke Tonle Sap v morje, ki je sicer najbolj znano po popru, pa tudi kot umirjena dopustniška destinacija. Prvo popoldne sem po prašnih ulicah hodila peš, ker je teh nekaj ulic skorajda premalo, da bi se splačalo voziti naokoli s kolesom. Videti je veliko starih kolonialnih hiš z originalnimi fasadami, v katerih še vedno delujejo restavracije in guesthousei, sicer pa je najlepše sedeti nekje ob reki in opazovati mimobrzeče domačine (in turiste, seveda).

Kampot je tudi najboljše izhodišče za obisk naravnega parka Bokor, s precej znano "hribovsko postajo" - nekdanjim hotelom in kazinojem Bokor Hill Station, ki so ga v začetku 20. stoletja zgradili Francozi tik ob robu planote, od koder se odpira pogled na širšo okolico. Tukaj je imel poletno rezidenco zase in za svoje prijatelje tudi kralj Sihanouk, vendar stavbe od vojne v 70. letih niso bile v uporabi in prepuščene naravi. Seveda so v zadnjih parih letih priložnost zagrabili Kitajci in začeli v okolici graditi ogromne (in predvsem grde) hotelske komplekse, ki bodo ob zaključku premogli okoli 100.000 prenočišč. Edina dobra stran tega je nova cesta na vrh, sicer pa so na primer že uničili izkušnjo v samem starem kazinoju, ker so ga "obnovili" s plastjo cementa in dokler ne vidiš starih ploščic na tleh in v nekdanjih kopalnicah, stavba deluje zgrajena na novo. Sicer sem vedela, kaj me čaka in sem pričakovala najslabše, ampak vtisi vseeno niso bili tako slabi. Že zaradi nizkih oblakov, ki se vrtinčijo med palmami v prepadu in nenavadnega miru (v času obiska je bilo tam dokaj malo ljudi), je občutek kar malo strašljiv, ko hodiš po prostorih hotela in si predstavljaš, kako je vse skupaj moralo izgledati pred skoraj sto leti. Poleg tega se kraljevih rezidenc (še) niso dotaknili in so še malo bolj skrivnostne (pa čeprav je v eni od sob pograd za varnostnike in improvizirana kuhinja). Vsekakor mi ni žal, da sem se odločila za obisk - Kitajci gor ali dol.

Na poti nazaj v dolino smo se ustavili še pri slapovih, ki so žal res pravi slapovi le v deževni dobi - je pa zabavno plezati po zglajenih skalah, čez katere sicer dere voda in kljub vsemu dobiš občutek, kako veličastni so.

Ker se pri slapovih nismo zadržali dolgo, smo imeli pred vožnjo s čolnom ob sončnem zahodu še dve urici časa za sprehajanje po mestu (ali v mojem primeru počasnega srkanja piskra kave in sladkanja z brownijem), potem pa so nas naložili na lesen katamaran in odpeljali po toku reke navzgor. Lepa zelena okolica in skoraj nič hrupa so nas lepo sprostili, tako da so bili sončni zahod ob koncu dneva in lučke ob prihodu nazaj v Kampot že kar malo kičast zaključek:)

Do prihoda najljubše sestre je le še štiri dni, tako da grem jutri počasi proti severozahodu države, se bom pa vmes ustavila v še enem (bojda) zanimivem mestecu in mogoče celo napišem kakšno objavo tudi o tem:)