Vang Vieng

Vang Vieng je eno od mest, kjer je vpliv turistov resnično prevladal in mi zato ni bilo pretirano všeč. Vsi lokali imajo praktično iste menije s ponudbo od hamburgerjev do laoške laap solate, vse agencije ponujajo iste prevoze za iste cene in iste izlete. Čez dan se niti ne dogaja dosti, zvečer pa pride na plano vsa mularija in se zažene v poceni alkohol, ki ga je možno dobiti na vsakem vogalu. Na srečo se da nekoliko odstraniti od vsega norenja, še posebej če izbereš bungalove na drugi strani reke, kot sem naredila jaz. Za tri evre dobiš svoj bungalovček z visečo mrežo na verandici, kopalnice pa so sicer skupne, a s toplo vodo. Saj ne, da se staram, ampak jug Laosa je očitno še tako turistično "nedolžen", da je vangvienška scena kar malo neprijetno presenečenje. In ne, nisem šla na tubing :P

Prvo dopoldne je žal večino časa deževalo, zato sem izkoristila dan za polnjenje baterij - branje, dremanje v viseči mreži in pivo zvečer (in hamburger!) so prav pasali. Danes  je nebo obetalo bolj prijazno vreme (čeprav še vedno oblačno), zato sem najela kolo in šla končno od bliže pogledat gore, ki objemajo mesto. Cesta je sicer precej neprijazna za kolesarjenje - sicer zbito blato je polno proda, zato moraš ves čas gledati točno pred sebe in uravnavati vibracije. To mi gre kar malo na živce, ker potem ne morem toliko zijati okoli:) Z glavne poti sem zavila že kar pri prvi tabli za jamo, ki jih je tod okoli kar precej. Plačala sem evro vstopnine in še nekaj zraven za vodenje, nato pa me je približno 12 ali 13 let stara punca vodila v skrivnostno temo. Najprej sem mislila, da bova šli samo do kipa Bude, ki ga postavijo v skoraj vsako luknjo, pa se je izkazalo, da bo pot krožna. Plazili sva po skalah in ozkih lesenih brveh nad bolj težko prehodnimi deli. Ponekod je bilo treba tudi na vse štiri in celo na trebuh, ampak je bila prava dogodivščina. "Srečali" sva tudi ogromnega pajka, na katerega sem poskušala pozabiti, ko sem se orpijemala skal okoli mene in plazila po tleh:) Nisem prepričana, kako dolgo je vse skupaj trajalo, ampak jama zagotovo ni bila čisto majhna. Ven sva prilezli blizu vhoda in vsa blatna sem odtacala nazaj po prazni strugi proti cesti.

 

Za naslednjo "postajo" sem izbrala "easy walk, 500 meters, 20 minutes" na razgledno točko vrh enega nižjih hribov ob poti. Ob vhodu vstopnino pobirajo lokalni mulčki in vsakega obiskovalca potem dva ali trije spremijo do vrha. Najprej lahko povem, da ta naš walk niti slučajno ni bil easy, še manj je trajal samo 20 minut, ampak je šlo za čisto pravo plezanje in grizenje kolen, po skalah in naravnih koreninastih stopnicah. Vmes sem parkrat mislila, da me bo pobrala in "zašvicala fuL" ima od danes pri meni čisto novo definicijo. Ampak ko prideš na prvi vrh, pozabiš na trpljenje med hojo:) Odpre se razgled na čudovito okolico, vasice in polja spodaj, Vang Vieng malce dlje stran, zelena rečica tik pod hribom... Ko sem prišla malo k sebi, sem nadaljevala po malce položnejših blatnih stopnicah čisto do vrha ostrih skal, od koder je razgled še boljši in manj oviran z okoliškim zelenjem. Če bi samo vreme bilo maaalo lepše... Celo popoldne bi lahko sedela na robu skal in gledala drobne pikice, ki se premikajo spodaj. Sliši se samo ptiče in mukanje živine ter cingljanje zvoncev, drugače pa čisti mir. No, vsaj dokler ne pride druga skupina plezalcev:) Tudi spuščanje v dolino po isti poti ni nobena šala in noge so se mi že kar tresle. Želela sem si, da mi ne bi bilo treba nadaljevati s kolesom, pa je nekako šlo.

Ker sem bila cela blatna, sem se odločila, da grem še do bližnje "modre lagune", kot imenujejo tolmun ob eni od podzemnih jam, ki je res čudovite zeleno-modre barve. Tam sem uspešno spravila s sebe večino svinjarije in malo namočila noge, potem pa počasi odgonila nazaj proti mestu. Ugotovila sem, da sem se zelo uspešno izognila gneči, ker je večina turistov oglede šele začenjala, ko sem se jaz že vračala in spet se mi je zdelo fino, da vstajam malo bolj zgodaj:)

Po treh nočeh v Vang Viengu me čaka guncanje do mesta Phonsavan, ki ima precej zanimivo okolico - več o tem pa naslednjič:)

Vientiane

Ugotovila sem, da ni bila slaba ideja začeti na jugu Laosa. Tam padeš direktno v to novo kulturo, pogosto si edini falang in nihče te ne razume (in ti njih še manj), potem pa se po šestih urah guncanja znajdeš v centru prestolnice, kjer kar mrgoli zahodnjakov, vsi govorijo francosko in angleško, čokolado se dobi na vsakem vogalu in vse laoško kar izgine. Še vožnja je veliko manj stresna:)

Ja, priznam - čeprav so mnogi trdili nasprotno - Vientiane mi je zelo všeč. Ravno prava mešanica evropskega in azijskega, kjer lahko zajtrkuješ v čisto pravi francoski pekarni, kosiš v japonskem/kitajskem nudl baru in večerjaš v italijanski taverni, vmes pa srkaš smoothieje, si ogleduješ božične okraske v izložbah (ja, tudi tukaj so že začeli) in v Vientiane Times bereš meni za "thanksgiving", ki ga ponuja ena od restavracij. Mogoče ljudje delajo napako, da tu pogosto šele začnejo svojo pot po Laosu in imajo velemestnega življenja čez glavo od doma. Meni pa je manjkalo malo vsega tega. Najela sem kolo in se celo jutro vozila naokoli, preizkusila par pekarn oziroma slaščičarn, preletela vse glavne znamenitosti in nato naedila par krogov še peš, da sem vse pofotkala. Poleg že omenjene mednarodne kuhinje je povsod polno turističnih agencij, knjigarn in trgovin s tekstilom, upravnih stavb in veleposlaništev (meni je seveda uspelo točno pred vrati ameriške ambasade izvleči fotič iz torbe, da so vsi štirje varnostniki kar poskočili) ter templjev, šol in univerz. Ob Mekongu je urejeno sprehajališče (mopedi prepovedani, ha!) in celo fitnes na prostem, na drugi strani ceste pa en ob drugem masažni saloni. Storitve mi je ponudila tudi "mobilna pedikerka" (beri ženska na kolesu, s katerega visita plastenki vode, v košari pa ima krtačko in ostalo "pedikersko orodje"), pa sem jo zavrnila, čeprav so moja stopala zagotovo že videla boljše dneve:) Ostalo naj povejo slike spodaj, naslednjič pa se beremo iz Vang Vienga.

Khammouane in Tham Kong Lo

Cimri iz skupinske spalnice so najeli minivan do zelo znane jame v bližini - Tham Kong Lo (ali kar Konglor). Jama je dolga približno 7 kilometrov, široka do 30 metrov in visoka tudi do 100 metrov. Ker so izleti z agencijami tja precej dragi (približno 110 evrov na osebo), sem se jim vštulila, poleg pa še francoska družina (ki je na desetmesečni poti okoli sveta. Vožnja je trajala dobri dve uri, vmes smo se ustavili še na razgledni točki - ti. Sala Viewpoint, ker je pokrajina tu okoli res čudovita. Kraški svet province Khammouane z bogatim zelenjem, polja in vasice in zanimive skalnate formacije povsod naokoli. Cesta niti ni tako slaba (vseskozi je asfalt), tako da nas tudi ni preveč prerukalo, je pa bilo malo več pravih ovinkov:)

Vstopnina za jamo je celih 20 centov, nato pa zaračunajo še dobrih 10 evrov na čoln za dve oziroma tri osebe. Najprej dobiš rešilni jopič in po želji še čelko (opa, jaz imam svojo), nato pa te čolnarja vodita do čudovito zelene reke, ki priteče iz najprej komaj opazne jame. Ob vhodu v jamo smo se vkrcali v nizke podolgovate lesene čolne z motorčki in odbrzeli v temo. Vožnja je res nekaj posebnega, ker so edini vir svetlobe čelke in samo misliš si lahko, kaki visok je ponekod strop (ali kako nizka je voda). Jama je res ogromna in polna zavojev in majhnih peščenih plažic, previsov in manjših tunelčkov in počutiš se kot v filmu, v katerem so te pomanjšali in spustili v luknjico v tleh. Po nekaj minutah vožnje so nas odložili v edinem osvetljenem delu, kjer smo se sprehodili med najlepšimi stalaktiti in stalagmiti v jami, nato pa smo se na drugi strani spet spravili v čolne in nadaljevali vožnjo na drugi konec jame. Vmes je nekaj plezanja po brzicah (in nazaj grede moker spust), sicer pa je voda mirna in skrivnostna. 

Tudi na drugi strani je vse zeleno, ob nabrežju pa domačini vrtičkajo, se kopajo in lovijo ribe. Odložili so nas na nekakšnem počivališču, od koder vodi tudi pot do vasi, kjer lahko prenočiš, mi pa smo imeli le pet minut časa, da se malo razgledamo okoli. Sledila je vožnja nazaj skozi jamo in po želji kopanje na drugo strani (meni zaradi "ženskih zadev" in splošnega kompliciranja z uporabo saronga med kopanjem - obvezno za ženske - res ni bilo do vode).

Ker smo bili naokoli že nekaj ur, smo se usedli v prazno restavracijo ob vhodu in naročili kosilo. Čakali smo okoli 45 minut, je bilo pa dobro in niti se nam ni pretirano mudilo nazaj. Spet nas je čakala malce daljša vožnja, ampak pogled na okoliške gore v popoldanski svetlobi je poskrbel, da ni bilo prenaporno. 

Z osrednjim Laosom sem tako že zaključila in grem jutri proti glavnem mestu Vientiane, potem pa počasi naprej proti severu.