Ugotovila sem, da ni bila slaba ideja začeti na jugu Laosa. Tam padeš direktno v to novo kulturo, pogosto si edini falang in nihče te ne razume (in ti njih še manj), potem pa se po šestih urah guncanja znajdeš v centru prestolnice, kjer kar mrgoli zahodnjakov, vsi govorijo francosko in angleško, čokolado se dobi na vsakem vogalu in vse laoško kar izgine. Še vožnja je veliko manj stresna:)
Ja, priznam - čeprav so mnogi trdili nasprotno - Vientiane mi je zelo všeč. Ravno prava mešanica evropskega in azijskega, kjer lahko zajtrkuješ v čisto pravi francoski pekarni, kosiš v japonskem/kitajskem nudl baru in večerjaš v italijanski taverni, vmes pa srkaš smoothieje, si ogleduješ božične okraske v izložbah (ja, tudi tukaj so že začeli) in v Vientiane Times bereš meni za "thanksgiving", ki ga ponuja ena od restavracij. Mogoče ljudje delajo napako, da tu pogosto šele začnejo svojo pot po Laosu in imajo velemestnega življenja čez glavo od doma. Meni pa je manjkalo malo vsega tega. Najela sem kolo in se celo jutro vozila naokoli, preizkusila par pekarn oziroma slaščičarn, preletela vse glavne znamenitosti in nato naedila par krogov še peš, da sem vse pofotkala. Poleg že omenjene mednarodne kuhinje je povsod polno turističnih agencij, knjigarn in trgovin s tekstilom, upravnih stavb in veleposlaništev (meni je seveda uspelo točno pred vrati ameriške ambasade izvleči fotič iz torbe, da so vsi štirje varnostniki kar poskočili) ter templjev, šol in univerz. Ob Mekongu je urejeno sprehajališče (mopedi prepovedani, ha!) in celo fitnes na prostem, na drugi strani ceste pa en ob drugem masažni saloni. Storitve mi je ponudila tudi "mobilna pedikerka" (beri ženska na kolesu, s katerega visita plastenki vode, v košari pa ima krtačko in ostalo "pedikersko orodje"), pa sem jo zavrnila, čeprav so moja stopala zagotovo že videla boljše dneve:) Ostalo naj povejo slike spodaj, naslednjič pa se beremo iz Vang Vienga.
Ja, priznam - čeprav so mnogi trdili nasprotno - Vientiane mi je zelo všeč. Ravno prava mešanica evropskega in azijskega, kjer lahko zajtrkuješ v čisto pravi francoski pekarni, kosiš v japonskem/kitajskem nudl baru in večerjaš v italijanski taverni, vmes pa srkaš smoothieje, si ogleduješ božične okraske v izložbah (ja, tudi tukaj so že začeli) in v Vientiane Times bereš meni za "thanksgiving", ki ga ponuja ena od restavracij. Mogoče ljudje delajo napako, da tu pogosto šele začnejo svojo pot po Laosu in imajo velemestnega življenja čez glavo od doma. Meni pa je manjkalo malo vsega tega. Najela sem kolo in se celo jutro vozila naokoli, preizkusila par pekarn oziroma slaščičarn, preletela vse glavne znamenitosti in nato naedila par krogov še peš, da sem vse pofotkala. Poleg že omenjene mednarodne kuhinje je povsod polno turističnih agencij, knjigarn in trgovin s tekstilom, upravnih stavb in veleposlaništev (meni je seveda uspelo točno pred vrati ameriške ambasade izvleči fotič iz torbe, da so vsi štirje varnostniki kar poskočili) ter templjev, šol in univerz. Ob Mekongu je urejeno sprehajališče (mopedi prepovedani, ha!) in celo fitnes na prostem, na drugi strani ceste pa en ob drugem masažni saloni. Storitve mi je ponudila tudi "mobilna pedikerka" (beri ženska na kolesu, s katerega visita plastenki vode, v košari pa ima krtačko in ostalo "pedikersko orodje"), pa sem jo zavrnila, čeprav so moja stopala zagotovo že videla boljše dneve:) Ostalo naj povejo slike spodaj, naslednjič pa se beremo iz Vang Vienga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar