No evo, pa je uspelo. Kot obljubljeno, tole pišem v Laosu, kjer sem šele nekaj uric, ampak sem nujno rabila tuš in posteljo in internet:)
Torej, kako je izgledalo moje cijazenje do Pakse? Ni da ni. Iz Ljubljane v Zurich s tamalo Adriino škatlico (in glasnimi mulci). Po dobrih treh urah čakanja na bleščečem in oh in sploh lepem terminalu (ter jodlanju in kravjih zvoncih na shuttlu) spet na letalo za približno deset ur in pol. Dobila sem sedež med dvema tipoma, ki sta se lepo po moško razkomotila (enem se polovico odpusti, ker je pri stevardesi nafehtal čokoladice in jih potalal), jaz pa sem stlačena na sredini ujela vsega skupaj dve uri spanja. Za mano je ena ženska prav po moško smrčala, njenemu možu pa so smrdele noge, da ne znam opisat. Če ne bi bilo na voljo maratona Big Bang Theory, bi se mi najbrž zmešalo. Ko bom velika, bom na dolge razdalje potovala v prvem razredu.
V Bangkok smo prišli točno in tudi moj nahrbtnik se je odločil, da odpotuje v pravo smer, tako da sem bila zelo zadovoljna. S Skytrain povezavo sem se odpeljala do mesta, nato pa s podzemno do glavne železniške postaje. Odločila sem se, da grem še isti dan za Ubon Ratsachani (tajsko mesto na meji z Laosom), če bo le še prost kak spalnik. Imela sem srečo, nekaj se je še našlo in čakati sem morala "samo" tri ure. Dejansko je minilo zelo hitro, ker med buljenjem v ljudi, branjem in delanjem krogov po postaji minute kar letijo. Slabo uro pred odhodom sem šla pogledat, če je vlak mogoče že na postaji. Bil je. Hodila sem mimo čisto solidnih vagonov, iz katerih je vela klimatizirana sapica, in iskala svojo lucky number seven. Ko sem ga zagledala, me je malo zaskrbelo:) Najbolj obtolčen, od rje zažrt in na nekaterih delih dobesedno razpadajoč vagon s strašljivimi vrtečimi se ventilatorji na stropih, počenimi šipami in pločevinastimi "roletami" je bil en in edini s pravo številko. Potem sem potrebovala še pet minut, da sem zregistrirala cik-cak sistem številčenja sedežev, ker je ravno moji trojkici odpadla oznaka. Po nekaj minutah sem se sprijaznila, da bo to moje zatočišče za naslednjih 10-12 ur in čakala, kaj bo, ko bomo speljali. Malo je zaropotalo, malo se je zatreslo, ampak hujšega ni bilo. Zunaj se je naredila nevihta, mi pa smo se prebijali čez bangkoško predmestje, ki ga je pač treba videti na lastne oči, zato ne bom niti začela opisovati :)
Enkrat vmes se mi je zazdelo, da sem lačna in ustavila sem enega od prodajalcev hrane, ki se sprehajajo gor in dol po vlaku. Naročila sem piščanca z rižem in ojoj prejoj, kako mi je bilo žal. Moram reči, da je moj prvi skok v street hrano precej neslavno propadel. V naročje sem dobila kup riža, pomešanega z zelenjavo, tri koščke piščančje masti s kožo, jajce na oko, večja kosa kumare in posodico s smrdljivo čili omako. Ko sem samo snela folijo, je želodec malo protestiral, pa sem ga ignorirala. Meso in jajce sem nekako potisnila na stran in se trudila izbrskati čim lepše kupčke riža. Kar dobro mi je šlo, čeprav me je motil vonj omakice. Potem pa sem pogumno zagriznila v večji košček pora, ki je mamil s svojo zeleno barvo in.. No ja, recimo samo, da sem osramočeno poveznila folijo nazaj in nesla krožnik na pult. Za vsak slučaj sem potem enega cuknila iz specialne donatove flaške, v kateri tovornim čarobni napoj.
Po par urah vožnje je prišel gospod, ki je postlal postelje in obesil zavesice in notranjost vlaka je kar naenkrat delovala bolj prijazno. Zbasala sem se na svoj pograd in poskušala zaspati. Najprej je bilo težko, ker je na vsakem mostu in železniškem prehodu vse premetavalo in privzdigovalo postelje, a sem se nekako privadila in prav fino zaspala. Okoli petih zjutraj me je spanec minil in čakala sem, da se skozi okna spodaj pojavi malo svetlobe in grem lahko v jedilni vagon gledat ven. Točno ob šestih zjutraj (po naključju, seveda), je prijazna tetka pred mene prinsela papirnat lonček instantne kave, jaz pa sem zijala skozi vsa okna okoli sebe in se smejala sama pri sebi. Sončni vzhod, riževa polja, lotosi v vsaki mlaki, šolarji v uniformah... Takrat sem se prvič res zavedla, kje sem.Ker sem bila v jedilnem vagonu sama, je prišel z mano počvekat eden od železniških policistov, kot jih imenujejo. Polovico stvari me sicer ni razumel, ampak važno, da je na vprašanje "Thailand beautiful, yes?" dobil pozitiven odgovor:)
Vlak je imel sicer skoraj dve uri zamude, ampak ker sem mislila, da moram na avtobus čakati do popoldneva, se nisem pretirano sekirala. Vseeno sem vzela mini bus direktno do avtobusne postaje, da bi uredila karto in podobno. Odločila sem se namreč, da tudi v Ubonu ne bom prespala, ker mi očitno še ni bilo zadosti vožnje:) Na postaji se je izkazalo, da pelje avtobus dve uri pozneje, kot pravi Lonely Planet, tako da sem ravno še ujela jutranjo linijo za Pakse. Za približno pet evrov te pripeljejo do meje, priskrbijo obrazce za vizo, počakajo na drugi strani in odložijo na avtobusni postaji v mestu. Ni da ni.
Sem pa imela počasi dosti vseh teh voženj, čakanja in potenja, zato sem se brez barantanja usedla v prvi taksi, ki me je odložil pred vrati hotela. Sprehodili so me še do banke in nazaj, ker jemljejo samo laoško in tajsko valuto, ampak sem očitno dosegla maksimum utrujenosti in se sploh nisem sekirala. Pomembno je, da sem prišla do tuša in svežih cunj, sploh ker danes malo dežuje in sem bila res gnila. Tako da zdajle sem grozno srečna, ko ležim na trdem jogiju in tipkam. In polnim telefon. Aja pa še milijonarka sem postala, ker sem zamenjala 200 dolarjev v laoški "kip" (težka sem cca. 1.200.000):)
Še povzetek stroškov (to je bolj moja evidenca): Skytrain do mesta in podzemna v Bangkoku sta skupaj okoli evro in pol, nočni vlak do Ubona okoli 12 evorv, avtobus za Pakse približno 5 evrov, laoška viza 30 dolarjev in taksi do mesta (v Pakse) dober evro. Enoposteljna soba v malo boljšem hotelu pa me je danes stala slabih 10 evorv.
Po par urah vožnje je prišel gospod, ki je postlal postelje in obesil zavesice in notranjost vlaka je kar naenkrat delovala bolj prijazno. Zbasala sem se na svoj pograd in poskušala zaspati. Najprej je bilo težko, ker je na vsakem mostu in železniškem prehodu vse premetavalo in privzdigovalo postelje, a sem se nekako privadila in prav fino zaspala. Okoli petih zjutraj me je spanec minil in čakala sem, da se skozi okna spodaj pojavi malo svetlobe in grem lahko v jedilni vagon gledat ven. Točno ob šestih zjutraj (po naključju, seveda), je prijazna tetka pred mene prinsela papirnat lonček instantne kave, jaz pa sem zijala skozi vsa okna okoli sebe in se smejala sama pri sebi. Sončni vzhod, riževa polja, lotosi v vsaki mlaki, šolarji v uniformah... Takrat sem se prvič res zavedla, kje sem.Ker sem bila v jedilnem vagonu sama, je prišel z mano počvekat eden od železniških policistov, kot jih imenujejo. Polovico stvari me sicer ni razumel, ampak važno, da je na vprašanje "Thailand beautiful, yes?" dobil pozitiven odgovor:)
Vlak je imel sicer skoraj dve uri zamude, ampak ker sem mislila, da moram na avtobus čakati do popoldneva, se nisem pretirano sekirala. Vseeno sem vzela mini bus direktno do avtobusne postaje, da bi uredila karto in podobno. Odločila sem se namreč, da tudi v Ubonu ne bom prespala, ker mi očitno še ni bilo zadosti vožnje:) Na postaji se je izkazalo, da pelje avtobus dve uri pozneje, kot pravi Lonely Planet, tako da sem ravno še ujela jutranjo linijo za Pakse. Za približno pet evrov te pripeljejo do meje, priskrbijo obrazce za vizo, počakajo na drugi strani in odložijo na avtobusni postaji v mestu. Ni da ni.
Sem pa imela počasi dosti vseh teh voženj, čakanja in potenja, zato sem se brez barantanja usedla v prvi taksi, ki me je odložil pred vrati hotela. Sprehodili so me še do banke in nazaj, ker jemljejo samo laoško in tajsko valuto, ampak sem očitno dosegla maksimum utrujenosti in se sploh nisem sekirala. Pomembno je, da sem prišla do tuša in svežih cunj, sploh ker danes malo dežuje in sem bila res gnila. Tako da zdajle sem grozno srečna, ko ležim na trdem jogiju in tipkam. In polnim telefon. Aja pa še milijonarka sem postala, ker sem zamenjala 200 dolarjev v laoški "kip" (težka sem cca. 1.200.000):)
Še povzetek stroškov (to je bolj moja evidenca): Skytrain do mesta in podzemna v Bangkoku sta skupaj okoli evro in pol, nočni vlak do Ubona okoli 12 evorv, avtobus za Pakse približno 5 evrov, laoška viza 30 dolarjev in taksi do mesta (v Pakse) dober evro. Enoposteljna soba v malo boljšem hotelu pa me je danes stala slabih 10 evorv.
p.s. Več fotk naslednjič :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar