Khammouane in Tham Kong Lo

Cimri iz skupinske spalnice so najeli minivan do zelo znane jame v bližini - Tham Kong Lo (ali kar Konglor). Jama je dolga približno 7 kilometrov, široka do 30 metrov in visoka tudi do 100 metrov. Ker so izleti z agencijami tja precej dragi (približno 110 evrov na osebo), sem se jim vštulila, poleg pa še francoska družina (ki je na desetmesečni poti okoli sveta. Vožnja je trajala dobri dve uri, vmes smo se ustavili še na razgledni točki - ti. Sala Viewpoint, ker je pokrajina tu okoli res čudovita. Kraški svet province Khammouane z bogatim zelenjem, polja in vasice in zanimive skalnate formacije povsod naokoli. Cesta niti ni tako slaba (vseskozi je asfalt), tako da nas tudi ni preveč prerukalo, je pa bilo malo več pravih ovinkov:)

Vstopnina za jamo je celih 20 centov, nato pa zaračunajo še dobrih 10 evrov na čoln za dve oziroma tri osebe. Najprej dobiš rešilni jopič in po želji še čelko (opa, jaz imam svojo), nato pa te čolnarja vodita do čudovito zelene reke, ki priteče iz najprej komaj opazne jame. Ob vhodu v jamo smo se vkrcali v nizke podolgovate lesene čolne z motorčki in odbrzeli v temo. Vožnja je res nekaj posebnega, ker so edini vir svetlobe čelke in samo misliš si lahko, kaki visok je ponekod strop (ali kako nizka je voda). Jama je res ogromna in polna zavojev in majhnih peščenih plažic, previsov in manjših tunelčkov in počutiš se kot v filmu, v katerem so te pomanjšali in spustili v luknjico v tleh. Po nekaj minutah vožnje so nas odložili v edinem osvetljenem delu, kjer smo se sprehodili med najlepšimi stalaktiti in stalagmiti v jami, nato pa smo se na drugi strani spet spravili v čolne in nadaljevali vožnjo na drugi konec jame. Vmes je nekaj plezanja po brzicah (in nazaj grede moker spust), sicer pa je voda mirna in skrivnostna. 

Tudi na drugi strani je vse zeleno, ob nabrežju pa domačini vrtičkajo, se kopajo in lovijo ribe. Odložili so nas na nekakšnem počivališču, od koder vodi tudi pot do vasi, kjer lahko prenočiš, mi pa smo imeli le pet minut časa, da se malo razgledamo okoli. Sledila je vožnja nazaj skozi jamo in po želji kopanje na drugo strani (meni zaradi "ženskih zadev" in splošnega kompliciranja z uporabo saronga med kopanjem - obvezno za ženske - res ni bilo do vode).

Ker smo bili naokoli že nekaj ur, smo se usedli v prazno restavracijo ob vhodu in naročili kosilo. Čakali smo okoli 45 minut, je bilo pa dobro in niti se nam ni pretirano mudilo nazaj. Spet nas je čakala malce daljša vožnja, ampak pogled na okoliške gore v popoldanski svetlobi je poskrbel, da ni bilo prenaporno. 

Z osrednjim Laosom sem tako že zaključila in grem jutri proti glavnem mestu Vientiane, potem pa počasi naprej proti severu.