Po pravici povedano sem že komaj čakala, da zapustim Hanoi. Promet, hrup, gruče turistov, nadležni taksisti, hinavski prodajalci... Preveč za skoraj cele štiri dni. Na srečo je nedelja šla kar hitro mimo in sem ob mraku že sedela (oziroma ležala) na nočnem vlaku proti Hue. Seveda je vštric z mano spal domačin, ki je celo noč obupno glasno smrčal, nato pa ob sedmih zjutraj v kupe sprejel "gostjo", s katero sta na ves glas debatirala o nevemčem (in sedela ob nogah v spodnjih posteljah ležečih Angležov). Skoraj sem že nekaj rekla, potem pa sem videla, da ženska joka in sem se raje zadržala. Včasih je res težko sprejemati vse te kulturne razlike - še posebej, ker "osebni prostor" in iskrenost (do turistov) tukaj nista ravno vrednoti. Sicer je bila vožnja čisto udobna, z zelo malo premetavanja in s samo dvourno zamudo smo bili na cilju.
Hue je na prvi pogled čisto običajno vietnamsko mesto - mopedi, neskončno uličnih "biznisov" in nekaj starih stavb. Zaradi nepotrebne klime na vlaku sem se kar konkretno prehladila, zato sem oglede v tem mestu žal morala zreducirati na minimum. Po dnevu počitka sem se sprehodila čez enega od mostov na Perfume River (ne me vprašat, od kod ji ime - diši zagotovo ne) do stare citadele oziroma njenih ostankov. Dinastija Nguyen je namreč v 19. stoletju sklenila v Hue prestaviti prestolnico Vietnama, da bi bolje povezala severni in južni del cesarstva. Mesto je cvetelo in se dokaj uspešno upiralo francoski nadvladi, vendar je francoskim silam kljub temu leta 1885 uspelo konkretno izropati in uničiti sicer utrjeno citadelo; med drugim so do tal požgali tudi bogato knjižnico. Člani dinastije se sicer niso odselili, je pa njihov vpliv močno upadel.
Naslednji šok je za Hue predstavljala tako imenovana "Ofenziva Tet" leta 1968, ko so severni Vietnamci in pripadniki Vietkonga izkoristili nepozornost Američanov (ki so se med tem ukvarjali z branjenjem Khe Sanha) in zavzeli mesto. V treh tednih in pol so pobili več kot 2500 ljudi, na kar so južni Vietnamci in ameriške sile odgovorili z bombardiranjem celotnega področja. Po njihovih besedah bi naj bili primorani uničiti mesto, da bi ga rešili. Ne glede na vse to, je od najstarejšega dela še ostalo nekaj templjev in drugih stavb, na katerih je še vedno moč opazvati keramične dekoracije in barvite reliefe. Celi sta tudi obe obzidji, poleg tega pa je vse skupaj pod zaščito UNESCO-a in se vidi, da poskušajo počasi obnoviti razpadajoče zidove in povrniti nekaj starega blišča.
Preostanek časa v Hue sem bolj kot ne počivala in se poskusila spraviti k sebi, da mi zdravje ne bi prekrižalo čisto vseh načrtov. Z avtobusom sem se po treh dneh odpeljala do mesa Hoi An, ki ga prav tako ščiti UNESCO in je znano po svojih krojačih in čevljarjih. Tukaj sem si tudi privoščila malo bolj "nobel" hotel z bazenom (ki ga zaradi sivega deževnega vremena seveda ne morem uporabljati), da se pocrkljam za praznike in rojstni dan:)
Hoi An ima res poseben čar - ob reki Thu Bon se vijejo ulice nizkih hišic z rumenimi fasadami in v skoraj vseh delujejo krojači, ki po meri za smešno nizke cene izdelajo kar koli si stranka pač zaželi. Poiskati je treba samo pravo revijo ali spletno stran za navdih in tudi v manj kot 24 urah je izdelek gotov. Enako velja za čevlje. Sama sem sicer ostala pri bolj osnovnih spominkih, ampak če bi še dolgo hodila naokoli, bi si skoraj zagotovo dala kaj sešiti:) Sicer je mesto znano tudi po dobri hrani (prikimavam) in živahni tržnici, kjer prodajajo vse od živih kokoši in zelenjave, pa do bolj cenenih spominkov in seveda lokalnih specialitet. Prav zabavno je krožiti po centru in spremljati ves ta džumbus, pa čeprav se okoli sprehaja ogromno drugih turistov - tudi kot tovornjak širokih Američank:) Zvečer se prižgejo številne lučke in lampijončki in prav fino je sesti v enega izmed lokalov in si privoščiti kaj dobrega za pod zob. Ker mi tukajšnji način priprave mesa ne ustreza najbolj, se bom očitno najedla morskih bitij za nekaj let naprej (čeprav so jadranski škampi še vedno najboljši).
Za en dan sem najela kolo in se odpeljala do par kilometrov oddaljene dooooolge in prazne peščene plaže, na katero butajo valovi Južnokitajskega morja. Seveda je moralo malo deževati, ampak je hitro minilo in ko se mi je uspelo dovolj oddaljiti od vseh ponudnikov ležalnikov in hrane ter pijače, sem preživela nekaj res mirnih minut samo ob zvokih morja. Spet sem se zmočila samo do kolen, ampak je bilo tudi to nekaj vredno. Predstavljam si, da je poleti tukaj prava norišnica.
Ker sem se počutila dosti bolje, sem se danes odločila še za izlet do kompleksa templjev ljudstva Cham, katerega kraljestvo se je nekoč raztezalo skoraj čez cel Vietnam. Pripadniki so prevzeli hinduistično vero in postavljali templje po celi državi - eno večjih in bolj znanih najdišč pa je prav My Son. Od vsaj 68 templjev jih je sicer ostalo le še 28 - za to se lahko poleg zobu časa spet "zahvalimo" ameriškim bombam in pripadnikom Vietkonga, ki je tu imel svojo bazo. Templji so bili namreč posvečeni chamskim vladarjem in pripadajočim božanstvom - predvsem Šivi in Višnu. Gre tudi za najdlje neprekinjeno razvijajoči se kompleks v tem delu Azije, saj je bilo svetišče v uporabi od poznega 4. pa vse do 13. stoletja našega štetja in je tudi pod zaščito UNESCO-a. To med drugim pomeni, da se sem zgrinjajo množice turistov, zato je večji del mistike izgubljen - je pa ogled vseeno zanimiv.
Hoi An ima res poseben čar - ob reki Thu Bon se vijejo ulice nizkih hišic z rumenimi fasadami in v skoraj vseh delujejo krojači, ki po meri za smešno nizke cene izdelajo kar koli si stranka pač zaželi. Poiskati je treba samo pravo revijo ali spletno stran za navdih in tudi v manj kot 24 urah je izdelek gotov. Enako velja za čevlje. Sama sem sicer ostala pri bolj osnovnih spominkih, ampak če bi še dolgo hodila naokoli, bi si skoraj zagotovo dala kaj sešiti:) Sicer je mesto znano tudi po dobri hrani (prikimavam) in živahni tržnici, kjer prodajajo vse od živih kokoši in zelenjave, pa do bolj cenenih spominkov in seveda lokalnih specialitet. Prav zabavno je krožiti po centru in spremljati ves ta džumbus, pa čeprav se okoli sprehaja ogromno drugih turistov - tudi kot tovornjak širokih Američank:) Zvečer se prižgejo številne lučke in lampijončki in prav fino je sesti v enega izmed lokalov in si privoščiti kaj dobrega za pod zob. Ker mi tukajšnji način priprave mesa ne ustreza najbolj, se bom očitno najedla morskih bitij za nekaj let naprej (čeprav so jadranski škampi še vedno najboljši).
Za en dan sem najela kolo in se odpeljala do par kilometrov oddaljene dooooolge in prazne peščene plaže, na katero butajo valovi Južnokitajskega morja. Seveda je moralo malo deževati, ampak je hitro minilo in ko se mi je uspelo dovolj oddaljiti od vseh ponudnikov ležalnikov in hrane ter pijače, sem preživela nekaj res mirnih minut samo ob zvokih morja. Spet sem se zmočila samo do kolen, ampak je bilo tudi to nekaj vredno. Predstavljam si, da je poleti tukaj prava norišnica.
Ker sem se počutila dosti bolje, sem se danes odločila še za izlet do kompleksa templjev ljudstva Cham, katerega kraljestvo se je nekoč raztezalo skoraj čez cel Vietnam. Pripadniki so prevzeli hinduistično vero in postavljali templje po celi državi - eno večjih in bolj znanih najdišč pa je prav My Son. Od vsaj 68 templjev jih je sicer ostalo le še 28 - za to se lahko poleg zobu časa spet "zahvalimo" ameriškim bombam in pripadnikom Vietkonga, ki je tu imel svojo bazo. Templji so bili namreč posvečeni chamskim vladarjem in pripadajočim božanstvom - predvsem Šivi in Višnu. Gre tudi za najdlje neprekinjeno razvijajoči se kompleks v tem delu Azije, saj je bilo svetišče v uporabi od poznega 4. pa vse do 13. stoletja našega štetja in je tudi pod zaščito UNESCO-a. To med drugim pomeni, da se sem zgrinjajo množice turistov, zato je večji del mistike izgubljen - je pa ogled vseeno zanimiv.
Zadnji del poti nazaj proti Hoi Anu smo opravili z ladjico, na kateri nas je čakalo tudi kosilo (riž in tofu z zelenjavo) in se ustavili v ribiški vasici na otoku Cam Kim. Pred dvema mesecema je bila praktično cela vas pod vodo zaradi vsakoletnih poplav, ampak posledic skoraj ni videti - na nekaterih hišah so oznake z letnicami, kako visoko je voda segla, in letos očitno sploh ni bilo tako hudo, kot so vajeni. V vasi deluje ladjedelnica, kjer izdelujejo tudi večje lesene ribiške čolne, sicer pa so znani po izdelavi dekoriranega pohištva in druge notranje opreme. Ogledali smo si nekaj delavnic, kjer izdelujejo kipce, rezljajo reliefne okraske in vdelavajo školjčne detajle. Dela opravljajo ročno, ampak je vse izdelano s takšno natančnostjo, da je težko verjeti, kako preprosta orodja uporabljajo. Vodič je napol v šali zatrdil, da gre najboljši oblikovalec biserne notranjosti morskih školjk naslednje leto v Veliko Britanijo svoj talent predstaviti na Britain's Got Talent. Bomo spremljali, če res:)
Jutri zvečer me čaka še ena nočna vožnja - iz bližnjega Dananga grem še malo južneje, v Nha Trang (za novo leto bom "na tranki", ja), kjer bi naj novo leto preživela pod jasnim nebom in na 30 stopinjah. Držite pesti:)
Jutri zvečer me čaka še ena nočna vožnja - iz bližnjega Dananga grem še malo južneje, v Nha Trang (za novo leto bom "na tranki", ja), kjer bi naj novo leto preživela pod jasnim nebom in na 30 stopinjah. Držite pesti:)
