Ko sem prišla v Hanoi, sem doživela manjši šok. Ulice so prepletene in spreminjajo imena tudi na nekaj metrov, podrobnejšega zemljevida še nisem imela in tudi avtobusna postaja je bila malo hecno označena, zato sem pred napadom taksistov in motoristov pobegnila v malo napačno smer. Po smereh neba (čisto zares) sem ugotovila, da se moram obrniti, potem pa sem na vsakem križišču držala pesti, da se ulica vendarle pojavi na zemljevidu. In čeprav me je avtobus odložil manj kot kilometer stran od hostla, sem uspela zalutati še kakšne tri kilometre predaleč:) Večine ljudi nima smisla spraševati, katera smer je prava, še najmanj nadležne "Hello miss, motobike", ki se delajo, da bi radi pomagali, potem ti pa seveda postavijo astronomsko ceno za par sto metrov (in trdijo, da si kilometre stran). Sama sem jih začela popolnoma ignorirati, ker je to edini način, da ne začneš focat vseh po vrsti. Ko sem že začela razmišljati, da bi se usedla v enega od taksijev, sem srečala študenta, ki me je usmeril na lokalni avtobus (slabih 20 centov) in mi povedal, kje naj izstopim. V nekaj minutah sem stala pred iskanim hostlom in si oddahnila. Tisti dan sem šla samo še na kratek sprehod, ker za kaj več res nisem imela energije.
Naslednje jutro sem šla v boj s prometnim kaosom malo bolj zgodaj, ko pločniki še niso čisto zabasani z mopedi in razstavljeno robo, ki jo prodajajo, zato mi je vse skupaj postalo malo bolj všeč. Šla sem do bližnjega jezera Hoam Kiem, v katerem živi vsaj sto let stara želva, domnevno potomka "zlate želve" iz zelo zanimive legende. V 15. stoletju naj bi namreč božanstva cesarju Le Loiu poslala magičen meč, s katerim je pregnal Kitajce iz Vietnama. Dan po vojni je na površje jezera priplavala zlata želva, zgrabila meč in se z njim vred potopila nazaj - po besedah legende ga je vrnila božanstvom. V spomin na to želvo so na otočku postavili ti. "želvji stolp" z rdečo zvezdo na vrhu, ki ga pogosto uporabljajo kot simbol države. Danes je jezero priljubljeno za sprehode, predvsem pa jutranjo vadbo, ki jo prakticirajo praktično vsi domačini - potke so polne starih in mladih, ki vadijo tai-chi, plešejo salso, ali pa vsaj malo mahajo z rokami:)
Ker mi je pasalo hoditi, sem šla še (mimo kamnitega Lenina) do Ho Chi Minhovega muzeja in mavzoleja, ki sem si ju ogledala samo od zunaj. Ta del mesta je prijeten že zato, ker je večina ulic zaprta za promet, poleg pa je še manjši park. Sicer pa gre za zelo tipično socialistično arhitekturo s še bolj tipično množico turistov povsod okrog. Mavzolej varuje častna straža v belih uniformah in obisk mavzoleja je za večino Vietnamcev zelo pomembna izkušnja. V bližini je še Tempelj literature (ali pa celo pismenosti?), ki ga je dal leta 1070 postaviti cesar Ly Thanh Tong in je posvečen najboljšim vietnamskim akademikom in pisateljem. Tukaj so leta 1706 ustanovili prvo vietnamsko univerzo in ravno ob mojem obisku se je na dvorišču fotografirala skupina diplomirancev. Sicer je to en redkih ohranjenih primerkov stare vietnamske arhitekture, moj najljubši del pa je zagotovo 82 kamnitih stel z imeni in dosežki pomembnih akademikov na značilnih želvjh podstavkih.
Hanoi je idealen za neskončno izgubljanje po ulicah in brskanje med izdelki, ki jih prodajajo po mestu. Ulice so poimenovane po obrti oziroma izdelkih, ki so tam naprodaj in dejansko na tisti ulici težko najdeš kaj drugega, kot na primer samo jakne. Poleg vseh vrst oblačil je možno kupiti leseno pohištvo, kovinske dodatke za dom, vse za motor, sladkarije in oreščke, torbe, nakit in še in še in še. Ogromno je trgovinic, ki na enem mestu prodajajo oblačila in čevlje znamk Mango, H&M, Guess in Zara - po večini gre za izdelke z manjšimi napakmi, ali pa "very high quality replica":) Če ti kakšno sekundo ne grozi, da te hkrati povozijo vsaj tri vozila, se zelo izplača pogled usmeriti še malo više, na stare fasade kolonialnih stvab in prepletene električne žice, moj najljubši šport pa je tako ali tako sedenje v kafiču z dozo kofeina pred sabo in dobrim razgledom na mimoidoče.
Prav nenavadno je, da se le nekaj minut hoje stran od stare četrti mesto prelevi v čisto sodobno prestolnico, s širokimi avenijami, prostornimi pločniki in modernimi stavbami z nakupovalnimi centri in butiki vseh znanih blagovnih znamk (Valentino, Gucci itd.). Če ne bi bilo hupajočega in brenčočega prometa, bi takoj pozabila, da nisem v Evropi. V majhnem parku hkrati fotografirajo dva sveže poročena para, nekaj metrov stran pa snemajo video s plesalci stepa. Pravi mozaik.
Včeraj sem si zaželela malo miru in sem obiskala dva muzeja - Muzej vietnamskih žensk, ki odlično predstavlja življenje in položaj žensk v zgodovini ter danes. Posebna sekcija je seveda namenjena borkam za neodvisnost v času ameriške vojne, ko so ženske predstavljale zelo pomemben del gverile in milice. Po opoldanski pavzi sem zavila še v Narodni muzej vietnamske zgodovine, ki ima prav tako precej obsežno zbirko predmetov, vse od prazgodovine pa do 20. stoletja. Oba muzeja sta bila skoraj prazna, ampak očitno v tej državi ne moreš nikamor, ne da bi se nekdo glasno pogovarjal po telefonu, še glasneje razlagal nekaj svojim kolegom in se po možnosti dotikal čisto vsake stvari, ki ni zaščitena s steklom. Kadil celo ni nihče:)
Danes imam še do večera čas, da odkrijem kaj novega (potem me čaka približno 12-urna vožnja z nočnim vlakom do Hue), ampak imam občutek, da kaj dosti ne bo od mene. Imajo pa odlično hrano in kavo, tako da bom verjetno razsikovala v tej smeri:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar