Nong Khiaw in Muang Ngoi Neua

Najbolj očitna razlika v potovanju med severom in jugom Laosa? Na severu je vsem domačinom slabo med vožnjo. Obvezno tistemu, ki sedi za mano ali z mano. Podrobnosti vam prihranim, naj vam bo:)

Vse težave tistega dne pozabiš, ko te tuk-tuk s prašne avtobusne postaje pripelje do osrednjega dela vasi, z ogromnim mostom čez reko Ou in bungalovčki na vseh straneh. Predvsem pa ko vidiš razgled, ki ga je najlepše opazovati prav s sredine omenjenega mostu. Tipično kraška pokrajina z visokimi skalnatimi vrhovi in zelenim pobočjem, modro nebo s puhastimi oblački, brenčanje čolnov dol nekje spodaj, vpitje otrok, ki se špricajo na obali... Milina:) Našla sem ugodno sobo s kopalnico in delnim pogledom na reko, ki je bila sicer prostorna in čista, a mrrrzla ponoči. Zadnje čase mi ni nič kaj vroče in sem že prav navajena hladnih noči. Upam, da me bo zeblo samo še na severu Vietnama, potem pa dovolj.

Torej - Nong Khiaw je simpatična vas v res lepem okolju, zato sem naslednji dan najela kolo, da bi šla malo naokoli. Ker so cene precej visoke, sem vzela navadnega in pozneje sicer malo obžalovala odločitev (teren ni ravno mestni), ampak sem vseeno uspela videti, kar sem želela. Par kilometrov stran so namreč jame, v katerih so se skrivali ljudje med vojno (in kjer so jih nazadnje Američani tudi našli in jim poslali bombo presenečenja). Na tistih nekaj kvadratnih metrih se je stiskalo čez 300 ljudi in skoraj nobeden ni preživel. Nekaj deset metrov stran je še manjša jama, ki je bila neke vrste zakladnica oziroma shramba za denar, kolikor jim ga je uspelo pritovoriti do tja. Tukaj se je okoli 100 ljudi skrivalo kar 7 let (skoraj brez hrane in s komaj kaj vode), brez da bi jih odkrili. Nepredstavljivo.

   

Preostanek časa sem se sprehajala naokoli in občudovala okolico in da ne bi preveč zagnila, sem se odločila, da grem s čolnom še do naslednje vasi, do katere cesta sploh ne vodi. Muang Ngoi je malo manjši od Nong Khiawa, brez bankomata, elektrika je na voljo med šesto zvečer in osmo zjutraj, interneta ni niti slučajno... Je pa zato vsaka druga stavba restavracija, guesthouse ali bar (ali pa vse v enem) in ljudje precej množično prihajajo sem, ker je od tod precej zanimivih trekingov. Ker sem imela samo en dan, sem šla samo do bližnje jame (ja, spet) in spet me je zavedel "easy walk, 10 minutes" napis in še preden sem se zavedla, sem spet lazila navpično navzgor čez skale in korenine. V jamo dosti globoko nisem šla, ker je čelka ostala v sobi, sem pa zato zgrizla še tistih nekaj metrov do vrha brega. Počasi spoznavam, zakaj so ljudje tako navdušeni nad hribolazenjem - odprl se mi je prekrasen razgled na reko in vas in kar obsedela sem. Bilo bi idealno, če se vse do vrha le ne bi razlegali zvoki razštelanih karaok iz enega od barov.

Na poti nazaj sem videla še, kako se izdeluje ena od specialitet luangprabanške province - posušene rečne alge. Gre za živo zelene alge, ki jih nabirajo po rečnem dnu vzdolž celega toka. Skrbno jih pregledajo, da vmes ni drugih rastlinic in jih nato razporedijo po razrezanih žakljih, običajno v manjše pravokotnike. Potem jih "stepajo" s šopom vejic, dokler niso čisto zalepljene na podlago, jih posujejo s sezamom in paradižniki in posušijo na soncu. Ti zeleni "tepihi" so na prodaj povsod v Luang Prabangu in okolici, ampak se nisem mogla pripravit do tega, da bi poskusila. Mogoče me še prime:)

Po parih dneh uživanja ob reki sem se s čolnom vrnila v Nong Khiaw, okoli dve uri čakala na avtobus, se deset ur vozila po neskončnih ovinkih (spet ni manjkalo, khm, neodpornih domačinov) in sredi noči prispela v Sam Neuo. Na srečo sta bila z mano še dva druga tujca in smo skupaj peš odtacali do centra in vendarle našli hotel, ki še ni bil zaprt. Prva tretjina mojega potovanja je tako že skoraj pri koncu, ker grem v petek proti Vietnamu. Ampak še prej se oglasim z objavo o tukajšnjih jamah (ja, nimam jih še zadosti), ki pa so res posebne - ampak žal ne zaradi naravnih lepot.