Na poti iz Vang Vienga sem se spoznala z dvema Angležinjama, s katerima smo poiskale sobe v Phonsavanu in se dogovorile za daytrip z vodičem po okoliških najdiščih skrivnostnih kamnitih posod in do bližnje "Bomb Village".
Najprej smo šli do omenjene "bombne vasi", ki je svoj vzdevek dobila po delih bomb, ki so jih domačini zbrali v okolici in uporabili pri gradnji. Ker gre za zelo kvalitetno železo, so ga sčasoma sicer večino že prodali, je pa še vedno mogoče videti nekaj ograj in "korit" za rože, ki so jih nad državo zelo velikodušno raztresli Američani. Phonsavan je namreč še eno močno bombardirano območje Laosa (vse skupaj okoli 2 milijona ton odvrženih eksplozivnih sredstev), ki si še vedno ni opomoglo od nastalih posledic. Vrhu tega, da je ogromno ljudi izgubilo življenja že med samo vojno, se število žrtev še vedno ni ustavilo, ker enostavno ni dovolj sredstev in časa, da bi dovolj hitro odkrili vsa neeksplodirana telesa in jih varno odstranili. Najdejo jih predvsem otroci med igro in pa kmetje med delom na polju in le redki imajo srečo, da preživijo "srečanje". Ravno zaradi tega je zelo pomembno, da se o problemu izobražuje že zelo majhne otroke, predvsem pa zbira sredstva za odstranjevanje preostanka tako imenovanih UXO. Najbolj žalostno je, da ZDA še vedno ne priznajo, koliko nepotrebne škode so dejansko povzročili tej državi in je pomoč z njihove strani nesramno skopa, med tem ko precej sredstev vlagata Francija in Nemčija, pa tudi Japonska in druge. Grozne so zgodbe, kako so mnoga letala odvrgla bombe nad Laosom, ker enostavno niso mogli (ali upali) do Vietnama in je bilo nevarno pristajati s takim tovorom, ko pa so končno nehali napdati Vietnam, so praktično vse moči usmerili v ta del Laosa in prav nobene vloge ni igralo dejstvo, da gre za povsem civilna naselja, ki ne ogrožajo nikogar. Kljub temu, da gre za tako črno zgodovino, pa so se ljudje znašli z vsem tem materialom okrog sebe in začeli iz železa izdelovati orodje, pribor in tudi manjše spominčke, ki jih lahko obiskovalci kupijo in tako vsaj malo podprejo razvoj tega dela države.
Najprej smo šli do omenjene "bombne vasi", ki je svoj vzdevek dobila po delih bomb, ki so jih domačini zbrali v okolici in uporabili pri gradnji. Ker gre za zelo kvalitetno železo, so ga sčasoma sicer večino že prodali, je pa še vedno mogoče videti nekaj ograj in "korit" za rože, ki so jih nad državo zelo velikodušno raztresli Američani. Phonsavan je namreč še eno močno bombardirano območje Laosa (vse skupaj okoli 2 milijona ton odvrženih eksplozivnih sredstev), ki si še vedno ni opomoglo od nastalih posledic. Vrhu tega, da je ogromno ljudi izgubilo življenja že med samo vojno, se število žrtev še vedno ni ustavilo, ker enostavno ni dovolj sredstev in časa, da bi dovolj hitro odkrili vsa neeksplodirana telesa in jih varno odstranili. Najdejo jih predvsem otroci med igro in pa kmetje med delom na polju in le redki imajo srečo, da preživijo "srečanje". Ravno zaradi tega je zelo pomembno, da se o problemu izobražuje že zelo majhne otroke, predvsem pa zbira sredstva za odstranjevanje preostanka tako imenovanih UXO. Najbolj žalostno je, da ZDA še vedno ne priznajo, koliko nepotrebne škode so dejansko povzročili tej državi in je pomoč z njihove strani nesramno skopa, med tem ko precej sredstev vlagata Francija in Nemčija, pa tudi Japonska in druge. Grozne so zgodbe, kako so mnoga letala odvrgla bombe nad Laosom, ker enostavno niso mogli (ali upali) do Vietnama in je bilo nevarno pristajati s takim tovorom, ko pa so končno nehali napdati Vietnam, so praktično vse moči usmerili v ta del Laosa in prav nobene vloge ni igralo dejstvo, da gre za povsem civilna naselja, ki ne ogrožajo nikogar. Kljub temu, da gre za tako črno zgodovino, pa so se ljudje znašli z vsem tem materialom okrog sebe in začeli iz železa izdelovati orodje, pribor in tudi manjše spominčke, ki jih lahko obiskovalci kupijo in tako vsaj malo podprejo razvoj tega dela države.
Drug del dneva smo posvetili trem najdiščem, ki spadajo pod tako imenovane Plain of Jars (grob prevod bi bil Planota lončkov ali posod). Gre v bistvu bolj za vrhove gričkov, na katerih so raztreseni kamniti lončki zelo različnih velikosti - od približno polmetrskega, pa vse do dva metra visokega in šest ton težkega "lonca". Raziskovalci še vedno niso odkrili, čemu točno so bili namenjeni, ve pa se, da so jih izdelovali pred 2000-2500 leti ob vznožju gora nekaj kilometrov stran in nato nekako pretovorili na okoliške griče. Dve glavni teoriji pravita, da so jih uporabljali za hrambo živil, ali pa kot neke vrste grobišč oziroma celo "sušilnic" umrlih, ki so jih nato prenesli in pokopali drugje (v bližini so našli manjše ostanke človeških kosti). Domačini imajo najraje zgodbo, da so lonce pred več sto leti uporabili za kuhanje priljubljenega riževega viskija za veliko zabavo ob zmagi nad sovražnikom in to vedno povejo s širokim nasmehom. Omenjeno žganje oziroma viski smo imele priložnost tudi poskusiti - in ni slabo :) Vsa tri najdišča so zelo zanimiva in imajo krasen razgled na okolico, poleg tega pa se kar ne moreš upreti, da ne bi pokukal v vsaj nekaj teh lončkov, če boš notri morda videl kaj, česar drugi niso:)
Žal pa je v okolici tudi ogromno kraterjev, ki so ostali od eksplozij, še bolj pa je treba biti pozoren na oznake, kje je teren varen za hojo. Gre za betonske kocke, ki jih postavlja organizacija MAG (Mines Advisory Group), ki se ukvarja z varnim odstranjevanjem eksplozivnih sredstev in ločujejo pregledan teren od nepregledanega. Najprej kar težko dojameš, da hodiš po tako nevarnem območju, sploh ker domačini ne delujejo pretirano obremenjeno. Gre pa samo zato, da poznajo samo tako življenje in šele ko so začele na območje prihajati ekipe za odstranjevanje eksplozivnih sredstev, so izvedeli, da bi lahko bila njihova življenja drugačna, če ne bi imeli "napačnih sosedov".
Ni komentarjev:
Objavite komentar