Prvi dnevi v Vietnamu - okoli Ninh Binha

Avtobus iz Sam Neue je skoraj točno 10 ur ovinkal čez nemogoče ceste na laoški in še malo bolj nemogoče ceste na vietnamski strani, a je šlo brez problemov. Na mejnem prehodu so nam samo malo pobrskali po nahrbtnikih ter nam zamenjali preostali laoški drobiž v vietnamskega, in že smo lahko šli dalje.

Prva opazna razlika med državama je predvsem čistoča. Saj ne, da je Laos brezhiben, ampak Vietnamcem uspe veliko bolj nasvinjati okoli hiš, ob cesti in povsod drugod. Takoj ob meji so neskončni bambusovi gozdovi, ki so glavni vir dohodka tukajšnjih prebivalcev, zato lahko cel čas opazuješ cele družine, ki sekajo bambusova debla na krajše dele in jih povezujejo v snope, slednje pa razporejajo ob cesti. Vsake toliko pride mim kamion, do vrha in čez naložen s temi snopi, ki les odpelje proti notranjosti države, ob cesti pa so kupi odrezkov in listja, pomešani z ostalimi smetmi.

V Thanh Hoo smo prišli okoli šestih zvečer in voznik je prijazno uredil prevoz dalje - za petkratno ceno kot sem ugotovila pozneje. Ampak dobro, v pol ure sem že sedela na naslednjem avtobusu in nekaj čez osmo sem bila v Ninh Binhu. Ni se mi ljubilo komplicirati, zato sem šla direktno do hotela, ki ga priporoča Lonely Planet, dobila sobo in se zvrnila v posteljo. Presenetilo me je odlično znanje angleščine in široka ponudba izletov po okolici, zato sem naslednji dan zjutraj že dobila motor z voznikom (vietnamski nadomestek tuk-tukov), ki me je peljal po najbolj znanih točkah v bližnji okolici mesta, saj v samem centru ni praktično nobene znamenitosti. 

Najprej sva šla do "treh jam" - Tam Coc. To je območje kraških gora, preluknjanih s tremi jamami, po katerih te peljejo s čolnom, ki ga vodniki upravljajo kar z nogami. Vožnja traja dobro uro, med tem pa lahko opazuješ čudovito zeleno okolico, koze na skalnatih stezah in race povsod naokrog, pa tudi domačine pri vsakdanjih opravilih.

Naslednja postaja so bile pagode Bich Dong, ki so razporejene v treh nivojih po hribu navzgor in imajo nekoliko skrivnostno vzdušje. Del poti vodi skozi jamo, čisto nad zgornjo pagodo pa je mogoče splezati do razgledne točke, od koder se odpre pogled na širšo okolico.

Že s čolna v Tam Coc sem opazila kip zmaja na grebenu enega od vrhov in nato ugotovila, da sva z voznikom namenjena prav tja - z druge strani do vrha v cik-caku vodi 500 stopnic (ja, sem štela), tam pa te poleg omenjenega zmaja pričaka še oltar boginiji usmiljenja Quan Am. Razgled je tukaj še bolj spektakularen, čeprav je bil dan precej siv in megličast. Seveda sem čez skale zlezla čisto do zmaja in se zelo zadovoljna vrnila nazaj v dolino, mimo zelenkastega jezerca in parka nazaj na motor.

Za konec sva šla do najdišča temeljev starodavnega mesta Hoa Lu, ki je bilo prestolnica v času dinastij Dinh in Le (cca. 1000 let pred našim štetjem). Od samega mesta ni ostalo praktično nič - razstavljenih je nekaj najdenih predmetov, sta Dina območju precej dobro ohranjena templja, v katerih ljudje še vedno molijo in darujejo (med drugim "torte" iz pločevink coca-cole ali vode). Ko sem mislila, da je ogledov konec, me je voznik usmeril še proti enim stopnicam (tokrat jih je bilo samo 200), ki vodijo do grobnice cesarja Dinh Tien Hoanga. Tudi tukaj je mogoče preblezati nekaj ostrih skal in spet se odpre pogled na obe strani doline spodaj. Po pravici povedano me ta kraški svet sploh ne impresionira več toliko, ker si postajajo stvari podobne - ampak je bilo vseeno lepo in vredno plezanja:)

Za zadnji dan na tem območju sem načrtovala obisk bližnjega nacionalnega parka Cuc Phuong in sicer predvsem zato, ker imajo zavetišče za želve. Ker je zjutraj deževalo in pihalo, me je minilo do dolge vožnje z motorjem, zato sva z Italijanko, ki so se ji prav tako malo podrli načrti, poiskali avtobusno postajo in se odpeljali z lokalnim busom. Vožnja je trajala več kot dve uri, ampak je bilo zanimivo opazovati okolico.

Ker avtobus pelje samo do mesta v bližini parka, sva najeli vsaka svoj motor z voznikom in že smo drveli proti vhodu parka. Tam so nama med drugim povedali, da je želvji rezervat zaprt za obiske, ker je prehladno, zato sem bila kar malo slabe volje. Ampak v načrtu imam vsaj še enega, tako da upam na več sreče takrat. Čas je precej hitro mineval, zato sva z motorji nadaljevali pot znotraj parka do pohodniške točke (kar 20 kilometrov stran), potem pa 6-kilometrski krog nadaljevali peš. Pohod je bil res super, ker je nehalo deževati in sva lahko v miru pofotkali vsa zanimiva drevese, si ogledovali ogromne liste rastlin, ki jih od doma sicer poznamo iz cvetličnih lončkov in uživali v miru (drugih obiskovalcev ni bilo na spregled). Na sredini poti je tako imenovano "tisočletno drevo" z ogromnim deblom, ki je tudi glavna atrakcija v tem delu parka, sicer pa imaš cel čas kaj videti. Zanimivo se mi je zdelo, da je skoraj celotna steza zabetonirana ali ročno "zastopničena", tako da le na redkih točkah plezaš čez debla, ali pa stopaš po blatnih lužah med koreninami. Čeprav sva hodili precej počasi, sva krog zaključili v uri in pol (pri nakupu kart so nama zatrjevali, da potrebujeva vsaj dve uri). Ko smo se vračali, kljub vsemu ni bilo dovolj časa, da bi šli pogledat vsaj opice v zavetišču, ker sva morali ujeti zadnji avtobus za Ninh Binh, zato sva preskočili ta del parka in voznika sta naju s polno hitrostjo dostavila na postajo točno v trenutku, ko je avtobus štartal. Čeprav ni bilo želvic, sem bila z dnevom zadovoljna :)

Plan poti po Vietnamu sem samo v zadnjih dveh dneh spremenila približno petkrat, ampak zadnja verzija je, da preskočim gnečo in morebitne goljufije v Ha Long Bayju in se namesto tega čez Hai Pong odpravim na otok Cat Ba, ki ima zelo podobno okolje z veliko manj ljudmi. Končno bom prišla do morske obale, pa še vreme bi se naj izboljšalo.

P.S. Vesel december vsem! :)