Prvi dan v Sam Neui sem nameravala izkoristiti za pohajkovanje in lenarjenje, zato sem tudi malo dlje spala. Nič hudega, ker je bilo zunaj sivo, megleno in dolgočasno in res nisem ničesar zamujala.
Kupila sem avtobusno karto za Thanh Hoo v Vietnamu in se sprehodila do turistične točke, da bi nekako zorganizirala izlet do Vieng Xayja. Javni prevoz je namreč na voljo samo zjutraj in to v obe smeri, tako da v istem dnevu tja in nazaj ne moreš. Ker se naslednji dan avtobus vrne prepozno, da bi ujela edinega za Vietnam, je bila edina možnost najem prevoza. Seveda kot zakleto v celem dnevu nisem videla niti enega, ampak res niti enega tuk-tuka in sem že pomalem obupala. Tudi na splošno v mestu ni skoraj nič za početi. Glavna atrakcija je spomenik na krožišču, ki ga krasi disko kugla (simbol za "ljudstvo je dragulj te države" ali nekaj v tem smislu), ob glavni ulici pa je cel kup raznih uprav, glavnih pisarn in podobnih ustanov, ki so verjetno bolj same sebi namen. Imajo tudi štiri različne banke, ki ponujajo vse vrste mednarodnih storitev, razen nakupa vietnamske denarne valute, pa čeprav smo manj kot 50 kilomterov stran od meje. Par minut sem spremljala očitno zelo napeto nogometno tekmo (igrala so dekleta), potem pa sem poskušala najti kak bolj turističen lokal, a brez uspeha. Ugotovila sem, da je edina delno do pretežno primerna restavracija takoj za vogalom od mojega hotela - meni je preveden v laongleščino (če še nisem omenila - to je laoška verzija angleščine:)), ponujajo pa tudi pomfri in podobne zadeve. Pri večerji sem srečala par, s katerim sem se spoznala že na poti sem in povedala sta mi, da naj bi bilo zagotovo mogoče najti prevoz zjutraj v bližini tržnice. Tako sem se odločila, da se zjutraj pač malo prej spravim pokonci in najdem prevoz dovolj zgodaj, da ujamem prvi ogled jam, ki je ob devetih zjutraj, sicer bi morala čakati do enih popoldne.
Danes sem torej optimistično zavila proti tržnici in čakala množico tuk-tukov, ki mi bo ponudila prevoz:) Ja pa ja. Ko sem že mislila, da mi res nikakor ne bo uspelo videti teh frdamanih jam, sem na drugi strani ulice le zagledala prazen tuk-tuk in pohitela do njega. Na srečo sem imela s sabo brošuro jam, tako da je takoj razumel, kaj hočem od njega in čez minutko sva že drvela proti Vieng Xayju. Vožnja je bila precej adrenalinska, ker se je megla vila nizko nad cesto, voznikom pa seveda na kraj pameti ne pade, da bi vsaj prižgali luči. Hujšega ni bilo in kakšnih deset minut pred deveto sem že bila pri jamah. V centru za obiskovalce so mi dali "daljinca" s slušalkami za audio-tour, potem pa smo še z dvema turistoma počakali vodičko. Ko se je končno spravila na svoj moped, smo lahko začeli.
Aja, počasi bi lahko pojasnila, za kaj gre. Vieng Xay je mestece, ki je tukaj zraslo takoj po vojni v 70. letih, saj je na tem območju ogromno naravnih kraških jam, ki so jih vodilni fronte Pathet Lao (laoških upornikov) uporabili za zaklonišče pred ameriškimi napadi med leti 1964 in 1973. Nekatere dele so dodelali še ročno, izkopali povezovalne rove in zamaskirali vhode ter uredili dostope. V jamah so imeli stanovanja, pisarne, banko, šole, telovadnice, vojašnico in celo neke vrste kulturni dom (večja jama, ki so jo uporabljali za predvajanje filmov in poroke; v njej še danes potekajo prireditve). Tiskali so časopis in oddajali radijski program ter uporabljali neke vrste telefonske povezave. Hrano so pridelovali v izmenah v nočnih urah, ko ni bilo letalskih napadov in le zaradi skrbno izdelanega urnika in sistema razdeljevanja dobrin jim je uspelo, da so vsi (okoli 20.000 ljudi) nekako preživeli brez stradanja. Audio-tour je narejen res profesionalno, vsebuje pričevanja preživelih in ko stojiš na točkah, kjer se je vse to dogajalo, te nehote sreleteva srh. Jame, ki jih je danes mogoče videti, so poimenovane po najpomembnejših politikih, ki so v njih (in kasneje pred njimi) bivali. Praktično vsi so si po vojni postavili hiše tik pred skrivališči, nato pa se v roku dveh ali treh let preselili v novo prestolnico Vientiane. In vsi člani centralnega komiteja so bili potem predsedniki države ter ohranili politični vpliv do smrti. Ogled traja vse skupaj približno tri ure, saj so jame razpršene po celem kraju in nekatere obsegajo konkretne kvadrature (na primer vojašnica in "kulturni dom"). Spodaj dodajam nekaj fotografij, ampak spet moram dodati, da je v živo vse skupaj čisto drugače.
To je bila zadnja objava iz Laosa - jutri začenjam drugo tretjino moje poti, ki bo posvečena Vietnamu. Se oglasim, ko bom imela kaj pametnega za povedati :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar