O ja, spet nova objava. V tej ni toliko nakladanja, obljubim. Zjutraj so
me spet pobrali pred hotelom, tokrat z vso prtljago, in z dvema Švaboma
smo se vkrcali na čoln za Champasak. Vožnja po Mekongu je bila res
prijetna, z lepim razgledom in blagodejnim vetričem, vse skupaj pa je
trajalo slabi dve uri.
Voznik nas je odložil na strmih lesenih stopnicah pod vasjo Champasak, od koder sem nato prehodila kakšen kilometer do hotela oziroma guesthouse Khamphuoy. Ko sem odložila stvari, sem šla iskat tuk-tuk, ki bi me peljal do templja Wat Phu. Kot zakleto ni bilo nikjer nobenega, potem pa me je opazil šefe drugega gostišča in mi ponudil njihovega šoferja. Za slabih 20 kilometrov v obe smeri sem plačala približno 6 evrov.
Po vožnji čez naselja ob Mekongu sva prispela do slavnega faličnega hriba (gore?) Phu Khuai ali Mt Penis, ob vznožju katerega se nahaja tempelj (sprva posvečen hindujskemu bogu Šivi, danes pa budistično obarvan) Wat Phu. Vstopnina za tujce je okoli 4 evre, vštet je tudi ogled muzeja in prevoz do ruševin z električnimi kombiji. V eno smer sem šla prosim lepo peš, ker mi je pasalo počasi tacati in mahati otrokom, ki so dirjali mimo s kolesi. Tempelj - oziroma kompleks - je precej velik in urejen po nivojih, tako da si moraš vzeti vsaj dve uri časa. Od nekdanjega vhoda so ostali le še temeljni kamni, med skoraj presušenima obrednima zajetjema vode pa vodi pot, z obeh strani obdana s stebriči falične oblike (lingam), na koncu katerega je naslednji nivo s paviljonoma za ženske in moške.
Oba sta bogato okrašena z reliefi, ki pa so žal konkretno zdelani od vremenskih vplivov in si lahko samo predstavljamo, kako so izgledali v originalni obliki. Sledi vzpon po neštetih strmih in ozkih stopnicah, na koncu katerih je najvišji in glavni nivo kompleksa - Šivin tempelj. Tudi tukaj zdaj darujejo in molijo budisti, nekoč pa je v njem stal lingam (torej lulček), ki so ga umivali z vodo iz bližnjega izvira. Nekoliko stran sta še slon, vklesan v veliko skalo in krokodil, vdolben v manjšo skalo. Z vrha je odličen razgled na okolico, hvaležna pa sem bila tudi oblakom, da so malo omilili sončne žarke in osvežili s parimi kapljami dežja. Na koncu sem šla še v muzej ob vhodu, kjer so razstavljeni nekateri bolje ohranjeni kipi z Wat Phuja.
Tuk-tuk me je čakal na dogovorjenem mestu, a ga žal voznik (kljub "pomoči" vsaj petih radovednežev) ni in ni mogel usposobiti, zato me je z mopedom prišel iskati njegov šefe. Vozil je čisto lepo, zato me ni pretirano skrbelo, da nimam čelade, ponavljala pa takih akcij vseeno raje ne bi.
Večerjo sem si privoščila ob vzhodu polne lune, ki ga celo mesto veselo proslavlja. Končno sem jedla nekaj originalno laoškega - lepljiv riž in mlet piščanec v solati z meto in limonino travo. Mete mi je blo hitro preveč, drugače je bilo pa okusno. Motile so me samo čisto drobne mravljice, ki so se pojavile na krožniku, tako da jih bom za vsak slučaj poplaknila z magičnim napojem od doma:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar