Drugi dan v Champasaku sem izkoristila za izlet na otok Don Daeng, ki se
razteguje približno 8 kilometrov v dolžino po Mekongu. Za prevoz sem
izbrala tipičen mekonški čoln, ozek in poddolgovat, zbit iz desk in
primeren za pristajanje na mivki. Najela sem tudi kolo, kar se je
izkazalo za zelo dobro idejo, saj bi bilo kar hudo v tej vročini tacati
peš po blatno-peščeni poti čez otok. Hitro me je premamila "plaža", ki
se jo večino časa vidi skozi zelenje, zato sem zavila na kolovoz, ki
mimo šole vodi do reke. Nikjer ni bilo žive duše, zato sem raztegnila
brisačo v senčki pod ribiško košaro in uživala. Mivka je poskrbela za
naravno pedikuro, pozneje pa sem se celo opogumila in stopila v motno
vodo (malo čez gležnje).
Ko mi je postalo prevroče, sem si brisačo zvila na glavi in odgonila naprej po poti skozi vasi, gozdove in mimo riževih polj. Ves čas so mi domačini veselo odzdravljali z zategnjenim sabai-dee, mene pa je od neprestanega izogibanja luknjam, blatu in lužam kmalu začela boleti tazadnja. Ker nikakor nisem našla poti nazaj na drugi strani otoka, sem se vrnila na izhodišče kar po isti poti.
V senci na zgornjem koncu otoka sem nato čakala čoln in med tem se mi je sramežljivo približevala gručica otrok. Ena od punčk mi je prinesla rože in poskušala sem jo po laoško vprašati, kako ji je ime. Takrat so se opogumili še ostali in že smo gledali slike v Lonely Planetu in se poskusili zmeniti, kako je komu ime in koliko je kdo star. Ko so zagledali fotoaparat, se je začela prava akcija in še zdaj bi pozirali in se smejali svojim fotkam, če ne bi odšla:)
Od sonca in kolesarjenja sem bila precej utrujena, zato sem po spiranju vse svinjarije s sebe hitro zaspala in se skoraj nisem premaknila do zgodnjega jutra. Nekaj čez sedmo me je pobral tuk-tuk za Pakse, do zadnjega nabasan z vrečami riža, kokošmi v škatlah, plinsko bombo in ostalo prtljago. Potniki smo bili natlačeni eden čez drugega, voznik pa je še kar pobiral nove. Na srečo je cesta nova in nas vsaj ni preveč prerukalo. V Pakse sem morala na drugo stran mesta na južno avtobusno postajo, kjer sem par ur čakala na tuk-tuk za Kiet Ngong. Družbo mi je delal brazilski zdavnik z italijanskimi koreninami, ki trenutno živi in dela v bolnišnici v Bangkoku. Povedal mi je za par stvari, ki jih je vredno videti na moji poti in mi razložil, kako neuporabni so antimalariki, ki jih imam s sabo. Good to know. Še dobro, da sem vzela samo eno škatlo. Okrog dvanajste sem šla gledat, če kje že stoji moj prevoz in imela sem srečo. Tokrat nismo bili tako natlačeni, je pa trajalo sto let, da smo zapustili Pakse. Ustavili smo se namreč v neke vrste diskontu (beri štant ob cesti), kjer so tetke iz vasi nabavile par gajb piva, cigarete (cca. 40 centov za škatlico), velike zavoje plenic in raznih napitkov, jajca, sokove, vrečo tobaka in še in še bi lahko naštevala. Seveda smo se morali ustaviti še na pumpi in napolniti par kantic dizla (cca. 10 centov liter, mimogrede) in še na eni tržnici z zelenjavo in še na stojnici s pletenimi košarami. Ko smo imeli res vse, se je vožnja začela. Po glavni cesti proti jugu ni bilo retresov, ko pa smo zavili proti vasi, je bila pred nami spet rdečkasta pot, polna luž in lukenj. Oziroma ne lukenj, ampak pravih jam in konkretnih mlak. Samo čakala sem, da moj nahrbtnik odleti nekam v jarek, pa smo vendarle srečno priguncali do cilja. Odložili so me pred TIC-om, kjer sem rezervirala slona za naslednje jutro (cca. 10 evrov za približno dve uri), na pa sem odpešačila kakšen kilometer naprej do prvega eko lodgea v Laosu (Kingfisher).
Nastanitev tukaj je sicer konkretno dražja (25 evrov na noč z zajtrkom), sem pa spet dobila svojo sobo, skupna kopalnica je čista (in ima pravi tuš), s terase pa je razgled na močvirje in čredo vodnih bivolov in zjutraj lahko opazuješ sončni vzhod. V bližini je še razgledna točka z visečimi mrežami in pa recepcija z restavracijo ob ribniku, vse v tipični leseni gradnji. Za moje pojme vredno svojega denarja.
Danes zjutraj po zajtrku (palačinka z medom, krožnik sadja, bageta in namazi, pomarančni sok, laoška kava) sem šla torej na izlet s slonom. Naložili so me na 45-letnega sivčka, ki me je odguncal do bližnjega hriba Phu Asa, vrh katerega so razvaline starega budističnega templja, pa tudi odličen razgled na vas in močvirje spodaj. Na koncu sem kupila šop banan in slona nafutrala - lahko rečem, da mi je jedel iz roke :)
Ko sem se vrnila, me je premamila viseča mreža na razgledni točki in preostanek dneva sem bolj kot ne prelenarila. Glede na to, da me jutri čaka dolga vožnja nazaj do Pakse in potem na prej v Savannakhet, si po moje čisto zaslužim :)
zakoooon, fouš sm ti mal :)
OdgovoriIzbriši