Bolaven Plateau

Končno je prišel dan, ko sem lahko s sabo vzela samo daypack in špilala pravega turista - na terenu z minivanom. Pri lokalni agenciji sem si rezervirala krožni ogled planote Bolaven, ki je najbolj znana po kavnih plantažah.

Zjutraj sem se zbudila okoli pol sedmih in šla najprej v sosednjo ulico med lokale in pekarne po zajtrk in malico. Ker še nimam pojma, kaj katera stvar je, sem vzela štiri različne vrste polnjenega peciva (mislila sem, da imam tudi nekaj slanega, pa so bila vsa sladka) in za vse skupaj zapravila okoli 60 naših centov. Potem sem končno prišla do laoške kave, ki je bila dobra in predvsem sveže pripravljena. Z balkona v hotelu sem škljocnila spodnji fotki - jutra so zakon:) Dejansko je več ljudi naokoli ob sedmih zjutraj, kot pa ob sedmih zvečer. Vse (razen restavracij) se zapre okoli petih popoldne in po tej uri, razen turistov, ljudi ni videti kaj dosti. Glede na to, da se ob šestih tako ali tako že stemni, sem tudi jaz prevzela ta tempo in grem spat prej (ob zvokih karaok iz lokala nekje blizu, ki jih res ne bi pogrešala).

Ob osmih me je pred hotelom pobrala nasmejana voznica s skoraj že polnim minivanom - dva Francoza, dva Nemca, Švedinja, Nizozemka in Anglež. Evroarmada:) Imela sem čast zasesti sprednji sedež in nisem bila prepričana, če mi je to res všeč. Razgled je sicer najboljši, si pa tudi bliže dogajanju na cesti, ki je res poglavje zase. Ko se ti že zdi, da je prvo pravilo, da ni pravil, ugotoviš, da jih je v bistvu cel kup. Samo malo drugačna so od naših. Za vožnjo se uporablja predvsem srednja tretjina ceste, ne glede na to, če je prostora dovolj ali ne. Prednost ima tisti, ki se zrine najbolj levo, pri srečevanju z nasproti vozečimi je vse odvisno od velikosti in vrste vozila, vključevanje v promet in zavijanje levo ali desno se izvaja brez ustavljanja (da kaj ne poči, morajo poskrbeti vsi, ki se v tistem trenutku peljejo mimo) in še bi lahko naštevala. Na srečo so ceste v zadnjih precej dobro uredili, ampak še vedno lahko na bašeš na konkretne luknje, pa tudi mostovi so zelo poskočno povezani z asfaltom. Ko enkrat nehaš cvikat, je pravi žur. Špasno je tudi, če moraš zaviti z glavne ceste, ker niti ena ni asfaltirana, niti makadamska, ampak ena sama rdeča prst. To pomeni prah v suhih dnevih in blato v mokrih - simpl. Sem pa strokovno ugotovila še eno stvar - Laos nima za burek proti našim ovinkom. Ceste so dokaj ravne, zato je tistih nekaj zavojev označenih z "Shap curve" (ja, brez r) in omejitvijo 30 kilometrov na uro. Z zanimanjem sem čakala, kako bo zadeva "shap", pa sem bila kar malo razočarana. Je pa res, da še nisem šla v  konkretne brege, tako da ne bom klicala hudiča:)

Pot na Bolaven Plateau je zelo lepa, kar se tiče razgleda in narave. Voziš se mimo vasic z značilnimi dvignjenimi hišami, nasadov kave, čaja, kavčuka in zelenjave in vse je zeleno. Naša prva postaja je bil slap (oziroma slapova) Tad Fan. Dva ozka curka padata iz džungle globoko v prepad in delujeta prav pomirjujoče. Na točki, od koder se ju da videti, so tudi bungalovi in seveda restavracija.

 

Ob cesti proti Paksongu smo se ustavili na manjši plantaži kave in čaja, na kateri delajo vsi člani lastnika družine. Najprej so nam pokazali, kako sušijo čaj in kakšen okus ima surova kava, nato pa smo šli lahko pogledat nasad in degustirali tri vrste čajev. Komaj sem se zadržala, da si nisem nabavila zaloge - ampak res nimam volje tovoriti vsega tega še toliko časa. 

Slab kilometer stran je še en slap (Pusawan), do katerega se voznici sicer ni najbolj ljubilo, pa smo jo potem prepričali, da vendarle spada v naš program - in smo tudi plačali za ogled. Še trikrat se je prepričala, da res hočemo tja, potem pa smo le lahko šli. In se je res splačalo - vhod je ob zgornjem delu, ko reka naredi le par brzic in greš lahko prav do roba slapu, nato pa se po strmih stopnicah spustiš vse do dna in si ga ogledaš v vsej lepoti.

Četrta "postaja" je bila ena od vasi, ki jih imenujejo "Model Health Village". Gre za samooskrbne skupnosti, ki za življenje sploh ne potrebujejo denarja - hrano si pridelajo sami, hiše pa gradijo vsi skupaj iz naravnih materialov, ki jih dobijo v gozdu. Sicer je malo neprijetno, da vkorakaš v neko vas in buljiš v ljudi ter fotkaš vse, kot da si z drugega planeta, vendar jih (baje) ne moti. Eden od prebivalcev, ki je govoril angleško, nas je celo vodil naokoli in odgovarjal na vprašanja o njihovem življenju.

 Skupnost šteje nekaj čez 700 ljudi (71 družin), vsi iz iste manjšine (ne me prosim vprašat, katere), naokoli pa se sprehaja nešteto kokoši, svinj in psov. Dovoljena je poligamija, zato imajo vsi moški po več žena. Deklice se začnejo poročati pri šestih ali sedmih letih, prvič rodijo okoli trinajstega leta in imajo tudi po 12 otrok. Kar malo grozna je tradicija, da morajo ženske rojevati v gozdu, sicer užalijo vaško božanstvo. Po rojstvu morajo tam ostati še kakih 10 dni same z otrokom, nato pa se lahko vrnejo (in delajo naprej). Večino dela na polju namreč opravijo ženske, moški pa skrbi za otroke in dom.

Hiše niso posebej velike, pa v njih stanuje v povprečju vsaj 20 ljudi, v največji celo nekaj čez 70. Vsaka žena kjub temu dobi svojo sobico, otroci pa očitno spijo povsod. V šolo hodijo od desetega pa do največ 14. leta, tu in tam kateri naredi še srednjo šolo. Ko kdo od njih zboli, najprej darujejo manjšo žival in molijo. Če to ne deluje, se obrnejo na vaškega vrača in če niti on ne more pomagati, obiščejo še guruja. Umrle pokopavajo v betonskih krstah kakšen kilometer stran od vasi. V času žetve (to je zdaj) pogrebov ni, zato krsto položijo pod hišo in obred opravijo po koncu žetve.

Pred vasjo v "kraterju", ki je ostal od eksplozije bombe, gradijo neke vrste kulturni dom. Nerazstreljena eksplozivna telesa (t.i. UXO) so še vedno velik problem Laosa, saj je na kvadratni kilometer te države bilo odloženih največ eksplozivnih teles na svetu, za odkrivanje in varno odstranjevanje pa je na voljo malo sredstev. Lazenje po neuhojenih poteh v tem delu sveta torej res ni priporočljivo.

Proti koncu našega kroga pol Bolavenu je prišel na vrsto še slap Tat Lo v bližini vasi z istim imenom. Tudi tukaj so v neposredni bližini postavile bungalove in restavracijo, jaz pa sem se raje plazila po okroglih skalah pod slapom in v senci pojedla svojo malico s tržnice:) 

Na poti nazaj smo se ustavili v še eni "model village", pred katero so prodajali vezenine in je na splošno izgledala nekako bolj urejena, kaj dosti raziskovati pa se mi je ni ljubilo, niti mi ni bilo prijetno spet vdirati v zasebnost ljudi.

To je pa to, za en dan je bilo kar konkretno in skoraj žal mi je, da se nisem dogovorila, da tud jaz ostanem pri Tat Loju. Če me bo še vedno grizlo, ko se bom vračala z juga spet mimo Pakse, bom šla kar še enkrat:)