Zadnje dni sem prebila predvsem na različnih prevoznih sredstvih. Zadnjica mi nikakor ni bila hvaležna, pa tudi na psiho ne vpliva najbolje, ko si po pet ur skupaj stiščan v kombi, bus ali ti. sawngthaew (tovornjaček, predelan v odprt minibus) z vsaj enkrat preveč ljudmi, občasnim petelinom, vrečami riža in kantami smrdljivih fermentiranih rib. Poleg tega traja vsaj eno do dve uri, da se dejansko prebiješ iz mesta in začneš voziti, ker vozniki neprestano ustavljajo ob raznih štantih s precej... zanimivo ponudbo:) Ženske s štantov prihitijo ponujat različne vrste mesa z žara, nataknjenega na palčke. Vse skupaj je videti precej neokusno, glede na to, kako se praši naokoli. Potem pa vidiš še, kako nekateri pretipajo vsak kos posebej, da si izberejo najboljšega in res te malo mine. V ponudbi je običajno še lepljivi riž, pa kuhana jajca (tudi na palčkah), rezan mango ali različne vrste zelenjave (vse v priročnih plastičnih vrečkicah) in suho sadje. Nisem še prišla do točke, ko bi kupila karkoli razen vode ali pepsi; tudi mango vzamem le, ko ga narežejo pred mano. Sicer še nisem imela nobenih problemov zaradi hrane, ampak pretirano tvegati se mi tudi ne zdi smiselno.
Torej, po dolgem cijazenju do Savannakheta sem nabasala na precej obupen hotel in me je vse malo minilo. Mesto samo je sicer prijetnejše od Pakse, ampak ni skoraj kaj videti - razen če vzameš motor in narediš krog po okolici. To pri meni ne pride ravno v poštev, pa tudi nikogar nisem srečala, da bi se prislinila. Tako sem večino popoldneva cincala, če naj grem naslednji dan do (spet pet ur vožnje stran) Sepona, v bližini katerega je potekala "Cesta Ho Chi Minh". Gre za povezavo Vietnama in Laosa s Kambodžo, po kateri so vojaki na jug spravljali orožje in drug material med vojno proti Francozom, nato pa še v drugi indokinski vojni, ko jo je uporabljala sevrnovietnamska vojska. Takrat so jo do nezavesti bombardirali Američani, da bi preprečili potovanje ljudi in zalog, vendar so bili precej neuspešni. Kljub temu od Sepona ni ostalo praktično nič - na območju stare vasi je ostala le še ruševina trezorja, ki je bil nekoč del tamkajšnje francoske banke in pa del zidu bližnjega templja.
Torej, po dolgem cijazenju do Savannakheta sem nabasala na precej obupen hotel in me je vse malo minilo. Mesto samo je sicer prijetnejše od Pakse, ampak ni skoraj kaj videti - razen če vzameš motor in narediš krog po okolici. To pri meni ne pride ravno v poštev, pa tudi nikogar nisem srečala, da bi se prislinila. Tako sem večino popoldneva cincala, če naj grem naslednji dan do (spet pet ur vožnje stran) Sepona, v bližini katerega je potekala "Cesta Ho Chi Minh". Gre za povezavo Vietnama in Laosa s Kambodžo, po kateri so vojaki na jug spravljali orožje in drug material med vojno proti Francozom, nato pa še v drugi indokinski vojni, ko jo je uporabljala sevrnovietnamska vojska. Takrat so jo do nezavesti bombardirali Američani, da bi preprečili potovanje ljudi in zalog, vendar so bili precej neuspešni. Kljub temu od Sepona ni ostalo praktično nič - na območju stare vasi je ostala le še ruševina trezorja, ki je bil nekoč del tamkajšnje francoske banke in pa del zidu bližnjega templja.
Seveda sem se odločila, da grem zadeve pogledat in ojoj, kako mi je bilo žal. Samo mesto (oziroma bolj kraj) Sepon je precej dolgočasno, saj se tu občasno ustavi le kakšen bus ali tovornjak na poti v Vietnam. Do stare vasi, kjer so ruševine, sploh ni javne povezave, zato sem se odpravila kar peš. Na poti me je ustavil nek mlajši moški, da me lahko pelje z mopedom. Cena, ki sem jo razumela (okoli enega evra) se mi je zdela ok, zato sem se strinjala. Glede na to, da v vasi res ni kaj dosti videti (poleg prej omenjenega trezorja in templja le še nekaj kraterjev od eksplozij in nekaj hiš), sem bila več kot vesela, da nisem pešačila. Vendar ni šlo vse gladko - ko sva se vrnila in sem mu hotela plačati dogovorjenih 10.000 KIP, je začel tečnariti, da KIP ni v redu valuta, da ne bo tega vzel in sploh, da je premalo. On je meni kao rekel, da hoče 10 evrov (ja, evrov) v eno smer (to je 6km). Očitno se je v petih letih v Vietnamu odlično naučil nategovanja ljudi in skoraj sem ponorela. Kar naprej mi je razlagal menjalne tečaje KIP-USD-EUR in kako ga nisem prav razumela in sem in tja in da sem mu dolžna 200.000 KIP. Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da mu dam toliko denarja. Ker ni hotel vzeti ponujenega, sem vstala in šla. Seveda se je pripeljal za mano in mi spet razkladal o stroških ki jih je imel in ne vem, kaj še vse. Ker se mi res ni več ljubilo, sem mu dala 50.000 KIP in precej razkurjena šla nazaj v hotel. Če bi imela manjše bankovce, bi mu dala manj, ampak res se mi ni ljubilo zaradi njega še iskati drobiža po vasi. Lahko si mislite, da me je malo minilo do vsega (ne pomaga niti, če imaš prvi dan menstruacijo), zato sem se lepo zapakirala v svojo sobo in po maratonu Friends in malo branja lepo zaspala.
Naslednje jutro sem spet iskala prevoz nazaj do Savannakheta, ki sem ga tudi dobila brez težav. Tudi kombija za Tha Khaek nisem čakala predolgo, čeprav so nas seveda spet morali nabasati do onemoglosti. Kombi, ki bi ga v EU registrirali za maksimalno 10 ljudi, je peljal 17 ljudi in polno streho robe. Spet me je malo skrbelo za nahrbtnik (vedno ga zbašejo nekam na streho) in spet so mi ga varno dostavili na cilj. Počasi bom prišla do točke, ko me sploh ne bo več skrbelo:) Nisem še uspela pofotkat teh specialnih prevozov, tako da to še pride.
V Tha Khaeku sem nastanjena v prijetnem travel lodgeu, z brezplačnim WiFi in poceni nočitvami ter hrano, tako da bom ostala kakšen dan dlje. Center sem že prehodila in je čisto simpatičen, polno je kitajskih trgovinic in lokalov ob Mekongu, pa raznih administrativnih zgradb in podobnega, ampak ker je nedelja, je povsod precej mirno. Zdaj se moram samo odločiti, če grem jutri na voden treking do znanih jam, ali pa se bom šla spet premetavat z javnim prevozom:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar