Prvi teden na severovzhodu Kambodže: Banlung, Stung Treng in Kratie

Po poldnevnem prevažanju s čolnom do kamboške meje, čakanju na dokumente in potem še "zanimivi" vožnji do Phnom Penha, sem samo še kupila karto za avtobus in šla spat. Ker bom čez prestolnico tako ali tako morala še nekajkrat, se z ogledi sploh nisem ukvarjala. Naslednje jutro sem nekaj čez šesto že bila na avtobusni postaji in proti Ratanakiriju oziroma Banlungu smo krenili z le nekajminutno zamudo, je pa zato potem vožnja trajala več kot 11 ur in na cilju smo bili krepko po sončnem zahodu. S parom iz Izraela smo si izborili enega od redkih tuk-tukov, da nas je zapeljal do hotela, in dan se je zame spet hitro končal.

V Banlungu sem ostala dva dni, ga najprej prehodila, potem pa še malo raziskovala s kolesom. Mesto samo ni nič pretirano posebnega, je pa mogoče ravno to prav pasalo. Obiskala sem bližnje "kratersko" jezero Boeng Yeak Laom, ki je ime dobilo po svoji okrogli obliki, sicer pa nima nobene povezave z vulkani. Preživela sem nekaj mirnih uric ob vodi, nato pa prehodila še potko, ki vodi okoli celega jezera. Do slapov mi ni bilo, sploh ker v sušnem obdobju niso pretirano ganljivi, zato sem jih tokrat izpustila in se tretji dan odpravila nazaj proti Mekongu.

 

 

Stung Treng je še eno mestece, ki bolj spominja na vas, je pa simpatično in leži ob izlivu reke Sekong v Mekong (ong ong), zato je tukaj na voljo malo več dejavnosti. Naslednji dan sem se pridružila Italijanoma, ki sicer kolesarita čez državo, in skupaj smo šli na triurno pot s čolnom skoraj do laoške meje, kjer je mogoče videti še zadnjih nekaj sladkovodnih delfinov (ti. Irrawaddy dolphins). Ko smo prišli do opazovalnice, so nas najprej naložili na motorje in odpeljali do slapov nekaj kilometrov stran, ki so res veličastni in obsegajo precejšno površino in brez težav bi ostala tam celo popoldne. Ampak čakali so nas delfinčki, zato smo šli počasi nazaj do "delfinjega bazena", kjer smo dobili stole na majhnem odrčku in kakšno uro smo buljili v gladino rjavkaste reke in čakali. In čakali. In delfinov ni bilo. Malo razočarani smo se naložili nazaj v čoln, ki pa nas še ni odpeljal nazaj, kot smo najprej mislili (voznikova angleščina je bila bolj kot ne sestavljena iz kazanja s prstom in kimanja), ampak smo se ustavili nekje na sredini toka, ugasnili motor in spet čakali. Ko sem se že začela počutiti malo neumno, se je zaslišal prvi "pihec" iz nosnice (gugl mi bolj pametnega imena za luknjo na glavi teh sesalcev ne najde) in kmalu so se mu pidružili drugi, tako da smo videli kakšnih 4 ali 5 delfinčkov v svojem naravnem okolju. Ne, slik nimam, ker sem raje gledala, da ne bi kaj zamudila:) Na poti nazaj smo se ustavili še v eni od vasi na nabrežju in otroci so nas divje pozdravljali, jaz pa sem spet imela "sindrom živalskega vrta" (tako sem poimenovala neprijeten občutek, ko hodim praktično čez dvorišča ljudi in buljim v njih, oni pa nazaj). Najbolj kičaste so bile zadnje minute vožnje, ko je sonce začelo zahajati in smo imeli res lep pogled na žarečo kuglo in zanimive oblake.

 

Naslednji dan sem si izposodila gorsko kolo in odkolesarila na nasprotni breg reke Sekong, kjer ozke prašne potke vijugajo med vasicami, riževimi polji in šolami in res sem uživala. Popoldne sem kolo izkoristila še za malo širše raziskovanje samega mesta, ki čisto neopazno preide v obrobne vasi in dan zaključila s prvim neužitnim obrokom po zelooo dolgem času - tofujev curry, pri katerem mi je ogromno težav delal vonj, še bolj pa tekstura tofuja. Še dobro, da sem zraven naročila pivo:)

 

 

Zdaj sem v mestecu Kratie, ki je še malo južneje ob Mekongu in je prav tako znano po sladkovodnih delfinih. Ker sem to izkušnjo že dala skozi, sem se tokrat raje (končno) osredotočila na želvice in šla danes zjutraj s tuk-tukom na izlet do Mekong Turtle Conservation Centra, ki ima prostore v enem od samostanov kakšnih 30 kilometrov severno od tu. Na poti tja sem videla še bungalove na peščenih otočkih Mekonga, ki jih zgradijo v sušni dobi, povežejo z deskastimi mostičkiin opremijo z visečimi mrežami, potem pa jih dajej v najem za piknike, predvsem pa so popularni v času kitajskega in kmerskega novega leta. Če bi imela čas, se niti slučajno ne bi branila guncanja v eni od mrež:) Ampak z vodičem sva oddrvela naprej in po dobri uri sva bila pri želvicah. V zavetišču skrbijo za mlade želve, dokler niso sposobne preživeti same, nato pa jih izpustijo nazaj v naravo. Zaposleni se trudijo izobraževati domačine, da naj želv ne pobijajo in prodajajo za hrano v tako velikih količinah, temveč naj jih raje prinesejo v zavetišče, kjer jim za to tudi plačajo. Trenutno je v zavetišču okoli 25 želv različnih vrst (in en piton), od tega so tri malo večje, težke okoli 20 kilogramov in precej napadalne, ko jih zmotijo pri opoldanskem počitku:)

 

Na poti mi je vodič pokazal še, kako pridelujejo sladkor iz soka palmovih dreves (zelo podoben postopek, kot pri kokosovih sladkarijah), končno sem poizkusila sticky rice s fižolom, pakiran v bambusove palice, na koncu pa sem spet hodila po ljubih stopnicah na vrh svete "gore" (hribček z 93 metri nadmorske višine), kjer sta samostana za nune in menihe ter lep razgled na reko in polja spodaj.

 

Po prvem tednu lahko mirno rečem, da mi je Kambodža všeč - pa čeprav je tuš običajno mrzel, postrežba ekstra počasna in hrana malo manj dobra, kot v Vietnamu:)