Po vsem cincanju in spreminjanju načrtov, sem za novo leto vseeno pristala v Nha Trangu, ki je eno bolj znanih in popularnih letoviških mest v Vietnamu. Najprej v oči padejo napisi v ruski cirilici, ki včasih prevladajo nad vietnamščino, še bolj pa angleščino. Med tem ko nekatere najbolj znane lokacije v Vietnamu ne premorejo niti osnovne table v angleščini, je tukaj vse prevedeno v ruščino, v trgovinah in restavracijah pozdravljajo v ruščini in se moraš prav potruditi, da dobiš informacije še v angleščini. Mesto je zelo turistično in dejansko izgleda, da je približno 90 odstotkov obiskovalcev - ja, uganili ste - Rusov. Za moj okus kraj ni pretirano poseben, je pa res tudi, da je namenjen predvsem cvrtju na plaži in uživanju v hotelih. Sama sem izbrala hostel, kjer sem spoznala Nizozemko Iris, ki me je priključila v precej mednarodno skupinico, s katero smo si privoščili silvestrsko večerjo in leto zaključili na plaži, z riževo vodko pri roki:) Sicer sem še malo raziskovala naokoli s kolesom, bolj z enim očesom pogledala nekaj znamenitosti (na primer kip belega Bude in pagodo spodaj), predvsem pa lenarila. Vreme ni bilo pretirano poletno, me pa vsaj ni zeblo.
Ker sva bili obe z Iris namenjeni proti jugu, sva se odločili pot nadaljevati skupaj in najin prvi cilj je bilo mesto v notranjosti, tako imenovan "vietnamski Pariz" - Dalat. Takoj, ko se pripelješ v center, opaziš kičaste cvetlične dekoracije, čolničke v obliki labodov na jezeru in hipe v francoskem kolonialnem stilu. Oddajniki malo spominjajo na Eifflov stolp, za tržnico je skrit celo Moulin Rogue in (če odmisliš promet) kmalu pozabiš, da si v Vietnamu. Seveda je treba prehoditi samo nekaj ulic, in spet si v značilnem kaosu in ti je kristalno jasno, da nisi v Evropi. Dalat je sicer najbolj znan po vzgoji rož, o kateri so se učili neposredno od Nizozemcev. Okrog in okrog mesta so veliki rastlinjaki, v katerih gojijo različne rože in jih izvažajo po celem svetu. Imajo tudi večji Flower Garden, kjer si je mogoče vse skupaj pogledati od bližje.
Za konkretnejše raziskovanje sva izbrali izlet z motorji, na katerem se nama je pridružila še Avstralka iz hostla. Zjutraj so nas najprej odpeljali do rastlinjakov z rožami in jagodami, nato pa smo se spustili nekaj metrov nadmorske višine niže in kar naenkrat je bila okrog nas samo še kava. Vietnam je druga izvoznica surove kave na svetu (takoj za Brazilijo) in velik del pridelave poteka na tem, vremensko ugodnem območju. Obiskali smo eno od številinh plantaž, kjer je mogoče kavo tudi poskusiti in kupiti in odločile smo se za "Weasel Coffe" (podlašičja kava). Slednjo izdelajo tako, da dajo podlasicam jesti surova kavna zrna in jih spražijo po tem, ko jih podlasice izločijo (izkakajo, po domače). Sliši se malo ogabno, ampak kava dejansko ni bila slaba, poleg tega pa naj bi podlašičji prebavni encimi delovali dobro na človeka. Bomo videli:)
Meni najbolj zanimiva je bila predelovalnica svile. Videli smo vse, od živih sviloprejk, do (še polnih) kokonov in nato samo proizvodnjo, kjer najprej iz kokonov izvlečejo dolge niti, potem pa jih stkejo v blago različnih vzorcev. Seveda je zraven še trgovinica, v kateri prodajajo razne svilene izdelke, v ozdaju pa ženske vezejo vzorce v blago.
Za osvežitev smo obiskali Slonje slapove, ki so ime dobili po skalah v obliki slonov na dnu slapu. Splezali smo do vznožja in nato še prav v jamo pod slap, kjer nas je precej dobro zmočilo samo od kapljic, ki pršijo naokoli. Takoj zraven je pagoda, ki jo varuje najbolj posrečen kip Bude, kar sem jih videla do sedaj - kip smejočega Bude. Ko ga pogledaš, si ne moreš pomagati, da se mu ne bi nasmejal nazaj:) Ustavili smo se še pridelavo riževega žganja in ga seveda tudi degustirali, nato pa smo šli na kosilo kar k bratu enega od vodičev. Hrana je bila seveda odlična, takih spomladanskih zavitkov po moje ni mogoče dobiti v nobeni restavraciji (pa jih jem non-stop) in tudi vse ostalo je bilo res dobro. Čas je bil, da se vrnemo nazaj proti Dalatu, smo se pa na poti nazaj ustavili še na farmi gob, ki rastejo iz vrečk, napolnjenih z žagovino, in pa v "Kurji vasi", kjer biva eno od vietnamskih plemen, ki se ukvarja z gojenjem rož in zelenjave, ampak jih žal obišče toliko turistov, da so izgubili prijaznost in odprtost in nad obiskovalci niso več pretirano navdušeni. Ker imam tudi sama vedno malce čuden občutek, ko grem v organizirani skupini v kakšno vas (kot da je živalski vrt), jim nisem prav nič zamerila. Malo miru smo poiskali v vrtovih pagode nad umetnim jezerom, potem pa je bil čas za vrnitev. V Dalatu smo si zelo na hitro ogledale še "Noro hišo". Gre za nedokončan projekt hčerke vietnamskega predsednika, ki je arhitektka in očitno navdušena nad Gaudijem, saj očitno poskuša zgraditi nekaj podobnega La Pedreri. Po mojem ji ne uspeva pretirano dobro, poleg tega tudi nikakor "ne paše" v Dalat, ampak menda je odločena, da projekt konča. Po notranjosti se je sprehajalo kar precej turistov (vstopnina je za Vietnam precej visoka), po želji pa lahko tam tudi najameš sobo.
Vreme je končno pokazalo svojo svetlo stran, sonce sije na vso moč, zato je bila edina pametna odločitev preživeti tri dni v obalnem mestu Mui Ne, ki je sicer tudi v velikem delu "pod rusko okupacijo", a je nekako prijetnejše na prvi vtis. Če temu dodaš še malo bolj "nobel" hotel z bazenom čisto ob morju, se ne moreš pritoževati nad ničemer več. Da ne bi čisto "zagnili", sva šli na popoldanski izlet z džipi do bližnjih belih in rdečih peščenih sipin (res nenavaden pojav, vsekakor vreden ogleda) ter Vilinskega izvira in razgledne točke nad ribiško vasjo. Na sipinah sem celo vozila štirikolesnik, ki je žal na pol poti crknil, je bilo pa vseeno zabavno.
Leni dnevi se počasi zaključujejo, treba se bo vrniti v velemestno gnečo (tokrat HCMC ali po domače Saigon) in izkoristiti še zadnji teden v Vietnamu. Se zagotovo še kaj javim pred prečkanjem kamboške meje:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar