Po sproščenem vikendu v Mui Nah je bilo treba spet zbasati vse stvari v nahrbtnik in se vrniti v bolj backpackersko realnost:) Prvič sem imela čast spoznati "udobje" spalnega avtobusa (sicer smo potovali čez dan), z vsemi žužki in nepredvidljivim zaviranjem, ki spadajo zraven. Za dobrih 200 kilometrov do HCMC-ja smo potrebovali debelih šest ur, in če ne bi Iris prosila, da se nekje ustavimo za stranišče (WC na busu je bil zaklenjen), nam očitno ne bi privoščili niti enega postanka. Vlak je torej definitivno vreden tistih nekaj dolarjev več (še posebej, ker je še vedno poceni).
V mesto smo prišli precej pozno, so nas pa na srečo odložili sredi hotelske četrti, tako da sva hitro našli prost hostel in se samo še zvrnili v posteljo. Naslednje jutro sem končno dočakala slovenske "obiske" in ker vreme ni bilo primerno za strašne podvige, smo raje posedali v parku in kafičih in predelali aktualne teme:) Moram reči, da je prav pasalo čvekati v materinščini, brez obveznih "od kod si, kaj delaš, kam greš", ki sicer spremljajo večinomojih pogovorov v teh mesecih. J. in D. sta se isti dan vrnila v Slovenijo, jaz pa sem se odločila, da bom raje šla na nekaj izletov izven mesta, ker pretirane volje za prebijanje čez gnečo res nisem imela. Iz HCMC-ja imam natanko 2 fotki, pa še to na telefonu.
V mesto smo prišli precej pozno, so nas pa na srečo odložili sredi hotelske četrti, tako da sva hitro našli prost hostel in se samo še zvrnili v posteljo. Naslednje jutro sem končno dočakala slovenske "obiske" in ker vreme ni bilo primerno za strašne podvige, smo raje posedali v parku in kafičih in predelali aktualne teme:) Moram reči, da je prav pasalo čvekati v materinščini, brez obveznih "od kod si, kaj delaš, kam greš", ki sicer spremljajo večinomojih pogovorov v teh mesecih. J. in D. sta se isti dan vrnila v Slovenijo, jaz pa sem se odločila, da bom raje šla na nekaj izletov izven mesta, ker pretirane volje za prebijanje čez gnečo res nisem imela. Iz HCMC-ja imam natanko 2 fotki, pa še to na telefonu.
Naslednje jutro sem se pridružila skupini, namenjene do bližnjega mesteca Cu Chi, ki je zraslo ob (in nad) tunelih, ki so jih izkopali pripadniki Vietkonga, da bi se učinkoviteje borili proti Američanom (njihova baza je bila v neposredni bližini). Najprej smo se ustavili v delavnici, kjer zaposlujejo samo gibalno ovirane domačine, ti pa izdelujejo različne okrasne predmete, pohištvo in posodo, ki jih je moč kupiti v trgovini zraven, slednja pa poskrbi, da gre ves zaslužek zaposlenim in izboljševanju pogojev za življenje invalidov.
Tuneli Cu Chi so bili razpredeni nekaj metrov pod riževimi polji, ki pa so jih po vojni zasadili z drevjem, tako da je danes na tem območju gozd. Ogledali smo si pasti, ki so jih Vietkongovci nastavljali ameriškim vojakom, potem pa so nam najprej pokazali enega od rovov v naravni velikosti. Takoj je jasno, da so se lahko vanje stlačili samo domačini, ker so čisto nizki in ozki (nikoli višji od 80 cm in širši od 40 cm); za turiste so dva rova malo razširili (130x80 cm) in smo jih lahko "stestirali", ampak pri taki vročini in vlagi sem sama obupala že pri prvem izhodu po desetih metrih. Sploh se ne morem predstavljati, da bi tam spodaj preživela kaj več kot 5 minut, ne pa po tri dni, kot so to počeli domačini v času vojne. Imeli so zelo zorganiziran sistem za pripravo hrane, izdelavo orožja iz rabljenih ameriških bomb in drugega železja ter seveda zavajanje sovražnika. Ameriškim vojakom so kradli pivo in drugo hrano ter jo nastavljali k zračnikom, da so zavajali pse, ki so iskali vhode v podzemlje. Ko so Američani to ugotovili, so morali ubrati drugo taktiko in so raje nastavljali močan črn poper, ki je razdražil pasje nosnice in jih prav tako odvrčal od prave sledi. Ob koncu ogleda je mogoče kupiti naboje in streljati s pravimi kalašnikovkami ali nekaterimi ameriškimi puškami in moram priznati, da se mi je ta "ponudba" zdela malo neprimerna. No a, vsakomur svoje. Je pa res, da se bolj vživiš v zgodbe, ki jih pripovedujejo vodiči, če v ozadju neprestano slišiš rafale s strelišča.
Tuneli Cu Chi so bili razpredeni nekaj metrov pod riževimi polji, ki pa so jih po vojni zasadili z drevjem, tako da je danes na tem območju gozd. Ogledali smo si pasti, ki so jih Vietkongovci nastavljali ameriškim vojakom, potem pa so nam najprej pokazali enega od rovov v naravni velikosti. Takoj je jasno, da so se lahko vanje stlačili samo domačini, ker so čisto nizki in ozki (nikoli višji od 80 cm in širši od 40 cm); za turiste so dva rova malo razširili (130x80 cm) in smo jih lahko "stestirali", ampak pri taki vročini in vlagi sem sama obupala že pri prvem izhodu po desetih metrih. Sploh se ne morem predstavljati, da bi tam spodaj preživela kaj več kot 5 minut, ne pa po tri dni, kot so to počeli domačini v času vojne. Imeli so zelo zorganiziran sistem za pripravo hrane, izdelavo orožja iz rabljenih ameriških bomb in drugega železja ter seveda zavajanje sovražnika. Ameriškim vojakom so kradli pivo in drugo hrano ter jo nastavljali k zračnikom, da so zavajali pse, ki so iskali vhode v podzemlje. Ko so Američani to ugotovili, so morali ubrati drugo taktiko in so raje nastavljali močan črn poper, ki je razdražil pasje nosnice in jih prav tako odvrčal od prave sledi. Ob koncu ogleda je mogoče kupiti naboje in streljati s pravimi kalašnikovkami ali nekaterimi ameriškimi puškami in moram priznati, da se mi je ta "ponudba" zdela malo neprimerna. No a, vsakomur svoje. Je pa res, da se bolj vživiš v zgodbe, ki jih pripovedujejo vodiči, če v ozadju neprestano slišiš rafale s strelišča.
Svojo pot po Vietnamu sem se odločila zaključiti z organiziranim tridnevnim potepanjem po mekonški delti, nato pa s čolnom čez kamboško mejo. Iris se je vrnila na Nizozemsko, jaz pa sem spet dobila vso kontrolo v svoje roke:) Oziroma tako sem mislila, potem pa sem se spomnila, da bom nekaj časa potovala z organizirano skupino, in možgani so spet šli na off. Prvi dan so nas peljali do najbolj obiskanega mesta na delti, My Tho, kjer so nas naložili na ladjico. Ogledali smo si plavajočo tržnico, oziroma tistih nekaj čolnov, ki so še ostale, saj je največ akcije od druge zjutraj pa največ do desete dopoldne, mi pa smo bili tam po enajsti uri. "This market is very small, not big. Very very small. Yes. It is not big." Ne morem se nehati smejati, kolikokrat je vodič ponovil zgornje besede:) Veliko bolj mi je bila všeč naslednja postaja, saj smo obiskali ročno proizvodnjo riževega papirja, riževih napihnjenčkov (to je moj prevod za "rice pops") in odličnih kokosovh sladkarij. Pokazali so nam potek izdelave od kokosovega oreha do segrevanja in dodajanja okusov in pakiraja v papirčke (spodnji ovoj je iz riževega papirja, tako da ga lahko poješ), potem pa so nam pokazali še zelo zanimiv postopek "napihovanja" riža. V veliki, voku podobni posodi, razgrejejo fin pesek na visoki temperaturi, potem pa vanj vsujejo cela riževa zrna (z ovojem vred). Po nekaj sekundah začne veselo pokati in pojavijo se bele riževe kokice, ki jih nato večkrat presejejo, nato pa zapakirajo kar take, ali pa zmešajo s kokosovo karamelo, arašidi, durianom... in posušijo ter razrežejo v sladke kocke. Izdelujejo še nekatere druge stvari in vse smo lahko poskusili ter seveda kupili. Najbrž mi ni treba posebej razlagati, da sem odnesla polno vrečkico dobrot:) Zavili smo še do bližnjega čebelarstva, kjer so nam postregli čaj z gelee royale, ki zdravi vse tegobe, ki so kdajkoli mučile kogarkoli - pa ga vseeno nisem kupila. Slovenski med in izdelki iz meda so še vedno zakon.
Kosilo nas je čakalo v enem od rečnih rokavov v okolici Ben Treja, kjer je bilo mogoče naročiti tudi značilno mekonško ribo "slonje uho", ki jo postrežejo postavljeno pokonci (naslonjeno na palčke) in z riževim papirjem in rezanci ter zelenjavo. Nisem je poskusila (ja, saj vem, grozna sem), je bil pa tudi moj piščanec čisto ok - in prvič po treh tednih sem jedla meso. Za del poti nazaj smo sedli v čolne na vesla, dobili tipična slamnata pokrivala in uživali v miru reke brez brbotanja motorja. Obiskali smo še mestece Vinh Long z zelo živahno tržnico, ki se razteza čez več ulic, potem pa končno do hotela v največjem mestu na delti - Can Tho.
Ker smo bili naslednje jutro precej zgodnji, smo lahko videli eno največjih tržnic na delti - Cai Rang - v polnem razmahu. Vsaka ladjica je označena z bambusovo palico, na kateri visi sadež, ki ga prodajajo. Gre za bolj diskontno varianto, saj pri večini pordajalcev ni mogoče kupiti le enega sadeža - seveda pa imajo nekaj čolnov, prirejenih za turiste, kjer je mogoče dobiti vse od očiščenega ananasa na palčki do prave vroče vietnamske kave s kondenziranim mlekom. V bližini smo si ogledali še ročno izdelavo riževih rezancev, ki smo jih seveda tudi lahko poskusili, in pa predelovalnico in pakirnico riža. Popoldne nas je čakala daljša vožnja do obmejnega Chau Doca, ki pa smo jo razbili z obiskom krokodilje farme. Prav hecno je, ker vstopiš čez ogromen vrt s kavarno, potem pa se kar naenkrat znajdeš pri kletkah, polnih krokodilov, ki se leno nastavljajo soncu. Na farmi imajo hkrati po 15 000 krokodilov, vse od čisto majhnih pa do 4-metrskih poltonskih pošasti:) Imajo tudi nekaj želvic, česar sem bila seveda zelo vesela, pa čeprav so se skrivale pod vodo.
V Chau Docu smo spali v plavajočem hotelu, naslednje jutro pa obiskali plavajočo vas, v kateri pod deskami hišk gojijo ribe in pa chamsko vas, kjer stoji mošeja s šolo v arabščini, saj omenjeno ljudstvo sledi muslimanski veri. Spet je šlo za bolj "živalski vrt" izkušnjo, le da se ljudje očitno še niso naveličali škljocanja turistov.
V plavajočem hotelu bom ostala še en dan, da mi opereho cunje, uredim fotografije in se malo spočijem od neprestanega čakanja in gneče na nekaterih ogledih, jutri pa končno - Kambodža:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar