Po približno šestih urah vožnje s "ta nobl" avtobusom sva včeraj prišli v prestolnico Phnom Penh, poiskali hotel in potem malo proslavili rosnih 33 let ene od naju:) Začeli sva s tortico, potem pa poskusili še nekaj kamboških specialitet in dneva je bilo hitro konec.
Danes so bile zadeve malo bolj resne - odločili sva se za spoznavanje bolj temnih plati te države. Kambodža ima namreč precej krvavo zgodovino in šele konec 90. let 20. stoletja so Rdeči Kmeri (ki so povzročili največ trpljenja) zares izgubili politično moč v tej državi. Sicer so jih tudi po tem pretresali manjši nemiri, ampak nikoli v takšnem obsegu. Poskušala bom na kratko povzeti nekaj osnovnih dejstev o dogajanju v ne tako oddaljeni zgodovini, čeprav so zadeve precej bolj kompleksne.
Če omenim samo dogodke zadnjega stoletja, se je Kambodža v večjem delu znašla pod tajsko in nato še japonsko okupacijo, vendar so svoja ozemlja do leta 1947 dobili nazaj. Šest let pozneje kralju Sihanouku uspe projekt osamosvojitve in začne se njegova "zlata doba", ki pa jo prekine Pol Potova gverila v začetku 60. let in nato še oslabitev diplomatskih vezi z ZDA, ki kmalu za tem začnejo s skrivnim bombardiranjem mejnega območja z Vietnamom. V začetku 70. let Sihanouk kloni Rdečim Kmerom in se jim podredi, leta 1973 pa oblast končno prevzame Pol Pot. Slednjemu v naslednjih nekaj letih uspe vzpostaviti močno propagando in odloči se vzpostaviti "novo" Kambodžo. Začele so se množične aretacije ljudi, ki naj bi nasprotovali režimu in škodovali državi in ko je začelo zmanjkovati prostora za zapornike, so jih čedalje aktivneje pobijali na tako imenovanih "poljih smrti" ali "killing fields". To so bila območja na obrobjih večjih krajev, kamor so zapornike (od dojenčkov do starostnikov) pripeljali s tovornjaki, nato pa jih (po možnosti še isti dan) ubili na vse mogoče načine. Dojenčkom so razbijali glave z udarjanjem ob drevesno deblo, nekaterim so rezali vratove z ostrimi vejami palm, vse skupaj pa nato zmetali v velike skupinske grobove in polili s kemikalijami. Grozote so leta 1979 prekinili Vietnamci in nekako uspeli vzpostaviti mir, vendar je kmalu za tem zaradi pomanjkanja riža zavladala huda lakota. Kambodža je prosila za mednarodno pomoč, med tem so Rdeči Kmeri še vedno vlekli politične niti in izvajali pritiske na nekdanjega kralja Sihanuka, Vietnamci pa so jih poskušali čim bolj onemogočati. Združeni narodi so se vmešali šele leta 1991, s Pariško mirovno pogodbo, a še vedno niso preprečili vpliva Rdečih Kmerov in niti naj ne bi vedeli, kaj vse se je pod njihovim režimom dogajalo. Pol Pot je še vedno poskušal uresničiti svoje cilje, med drugim s pobijanjem turistov v letih 1993 in 1994, kar je v mednarodni javnosti povzročilo le, da je Kambodža postala "nevarna država" za popotnike. Leta 1997 končno uspe priti na oblast novemu premierju, leto pozneje je umrl tudi Pol Pot in leta 1999 se Kambodža priključi skupnosti azijskih držav Asean. V zadnjih petnajstih letih jih je doletelo še nekaj notranjih pretresov, vsake toliko pride do sporov s Tajsko (nazadnje leta 2011) predvsem zaradi nesoglasij glede meje (in na primer templja Prasat Preah Vihear), sicer pa država ni več toliko ogrožena - je pa še vedno najrevnejša v Aziji in še vedno jo "vodi" kup skorumpiranih politikov.
V Phnom Penhu si je mogoče ogledati eno od "killing fields" in pa nekdanji zapor, ki je danes preurejen v muzej genocida. Najprej sva šli približno 15 kilometrov iz mesta do Choeung Eka, kjer je glavni spomenik žrtvam pobojev in ostanki kompleksa, namenjenega pobijanju ljudi med leti 1975 in 1978. Iz skupaj 129 množičnih grobov so tukaj potegnili ostanke 8985 ljudi, 43 grobov pa so pustili nedotaknjenih. V stekleni vitrini spominke stupe je razstavljenih preko 8000 lobanj, urejenih po spolu in starosti, po okolici pa vodi audiotour z zgodbami preživelih. Med drugim je mogoče videti ostanke oblačil, kosti in grobnih jam ter drevo, kjer so ubijali najmlajše. Precej grozljiv, a poučen ogled.
Če omenim samo dogodke zadnjega stoletja, se je Kambodža v večjem delu znašla pod tajsko in nato še japonsko okupacijo, vendar so svoja ozemlja do leta 1947 dobili nazaj. Šest let pozneje kralju Sihanouku uspe projekt osamosvojitve in začne se njegova "zlata doba", ki pa jo prekine Pol Potova gverila v začetku 60. let in nato še oslabitev diplomatskih vezi z ZDA, ki kmalu za tem začnejo s skrivnim bombardiranjem mejnega območja z Vietnamom. V začetku 70. let Sihanouk kloni Rdečim Kmerom in se jim podredi, leta 1973 pa oblast končno prevzame Pol Pot. Slednjemu v naslednjih nekaj letih uspe vzpostaviti močno propagando in odloči se vzpostaviti "novo" Kambodžo. Začele so se množične aretacije ljudi, ki naj bi nasprotovali režimu in škodovali državi in ko je začelo zmanjkovati prostora za zapornike, so jih čedalje aktivneje pobijali na tako imenovanih "poljih smrti" ali "killing fields". To so bila območja na obrobjih večjih krajev, kamor so zapornike (od dojenčkov do starostnikov) pripeljali s tovornjaki, nato pa jih (po možnosti še isti dan) ubili na vse mogoče načine. Dojenčkom so razbijali glave z udarjanjem ob drevesno deblo, nekaterim so rezali vratove z ostrimi vejami palm, vse skupaj pa nato zmetali v velike skupinske grobove in polili s kemikalijami. Grozote so leta 1979 prekinili Vietnamci in nekako uspeli vzpostaviti mir, vendar je kmalu za tem zaradi pomanjkanja riža zavladala huda lakota. Kambodža je prosila za mednarodno pomoč, med tem so Rdeči Kmeri še vedno vlekli politične niti in izvajali pritiske na nekdanjega kralja Sihanuka, Vietnamci pa so jih poskušali čim bolj onemogočati. Združeni narodi so se vmešali šele leta 1991, s Pariško mirovno pogodbo, a še vedno niso preprečili vpliva Rdečih Kmerov in niti naj ne bi vedeli, kaj vse se je pod njihovim režimom dogajalo. Pol Pot je še vedno poskušal uresničiti svoje cilje, med drugim s pobijanjem turistov v letih 1993 in 1994, kar je v mednarodni javnosti povzročilo le, da je Kambodža postala "nevarna država" za popotnike. Leta 1997 končno uspe priti na oblast novemu premierju, leto pozneje je umrl tudi Pol Pot in leta 1999 se Kambodža priključi skupnosti azijskih držav Asean. V zadnjih petnajstih letih jih je doletelo še nekaj notranjih pretresov, vsake toliko pride do sporov s Tajsko (nazadnje leta 2011) predvsem zaradi nesoglasij glede meje (in na primer templja Prasat Preah Vihear), sicer pa država ni več toliko ogrožena - je pa še vedno najrevnejša v Aziji in še vedno jo "vodi" kup skorumpiranih politikov.
V Phnom Penhu si je mogoče ogledati eno od "killing fields" in pa nekdanji zapor, ki je danes preurejen v muzej genocida. Najprej sva šli približno 15 kilometrov iz mesta do Choeung Eka, kjer je glavni spomenik žrtvam pobojev in ostanki kompleksa, namenjenega pobijanju ljudi med leti 1975 in 1978. Iz skupaj 129 množičnih grobov so tukaj potegnili ostanke 8985 ljudi, 43 grobov pa so pustili nedotaknjenih. V stekleni vitrini spominke stupe je razstavljenih preko 8000 lobanj, urejenih po spolu in starosti, po okolici pa vodi audiotour z zgodbami preživelih. Med drugim je mogoče videti ostanke oblačil, kosti in grobnih jam ter drevo, kjer so ubijali najmlajše. Precej grozljiv, a poučen ogled.
Naslednja logična postaja je bil muzej Tuol Sleng, urejen v nekdanjem istoimenskem zaporu (z vzdevkom S-21). Sem so zapirali in nato mučili ter zasliševali "zločince", ki so kakorkoli nasprotovali režimu (ali bili s kom takim v sorodu), ali pa bili preveč izobraženi, napačne narodnsoti itd. Zapor so uredili v štirih šolskih poslopjih, ki so jih razdelili na celice in sobe za mučenje, poleg tega pa so preuredili tudi telovadna orodja, da so služila kot mučilne naprave. Ponekod je še vedno mogoče videti kaplje krvi na tleh, sicer pa so na panojih razstavljene fotogrfije ujetnikov, nekatere posnete med samim mučenjem ali takoj po smrti. Muzej je sicer že precej zastarel in zdelan, ampak še vedno je mogoče dobiti precej jasno sliko, kaj se je tu dogajalo pred 40 leti.
Popoldne sva obiskali še Narodni muzej, v katerem je večja zbirka kipov z raznih (pred)angkorskih najdišč, nekaj starega orodja in nakita ter okrasnih in verskih pripomočkov, poleg tega pa predvajajo videe iz življenja v preteklosti (še najbolj zanimiv del razstave).
Jutri se odpravljava proti obali in nato na otok Koh Rong Samloem, kjer je elektrika na voljo le štiri ure na dan, interneta pa baje sploh ni, tako da bova za kakšen teden mrknili in se raje posvetili ležanju na plaži, potem pa se tako ali tako začneva vračati proti Siem Reapu in nato Bangkoku.
Jutri se odpravljava proti obali in nato na otok Koh Rong Samloem, kjer je elektrika na voljo le štiri ure na dan, interneta pa baje sploh ni, tako da bova za kakšen teden mrknili in se raje posvetili ležanju na plaži, potem pa se tako ali tako začneva vračati proti Siem Reapu in nato Bangkoku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar