V četrtek popoldne sem prišla v Siem Reap, ki me je presenetil z redkim prometom in urejenim starim delom mesta, polnim zahodnjaških lokalov in tržnic s spominki. Čez mesto se vije rečica z urejenim nabrežjem in na splošno vse skupaj deluje kar malo "neazijsko" (dokler ne prihrumi mimo kolona tuk-tukov).
V petek sem pričakala drago sestro na letališču, popoldne pa sva prebili kar v okolici Pub Streeta, najboljšega kraja za hladno pivo in opazovanje mimoidočih. Za malo kulture sva obiskali tempelj oz. samostan Wat Bo, ki se nahaja v bližini hotela, poskusili pa sva sva tudi ribji amok (kamboški curry), ampak za fotke slednjega ni bilo časa:)
V Siem Reap pridejo vsi z istim razlogom - videti tisoč let star (v izvirniku hinduistični in nato budistični, delujoč med 9. in 15. stoletjem) Angkor Wat in ostale templje v bližini, tako da sva včeraj nekaj pred peto zjutraj že sedeli v tuk-tuku, ki naju je odpeljal do nekaj kilometrov oddaljenega kompleksa. Kupili sva specialne karte, na katere naprintajo tvoj najlepši jutranji obraz, potem pa sva v skoraj trdi temi sledili gruči ljudi, ki je prav tako želela gledati sončni vzhod izza Angkor Wata. Kasneje sva ugotovili, da sva bili med zgodnejšimi in sva imeli "sedeže v prvi vrsti", kar pri taki masi ljudi sploh ni slabo. Preden se je začelo svetliti, so zagnani kitajski turisti že pognali svoje foto-mašine in fleširali v prazno, potem pa se je počasi le začelo. Nebo za templjem je počasi spreminjalo barve in slavni obris s tremi stolpiči je postajal čedalje bolj viden, mi pa smo fotkali ko nori:) Še preden se je sonce čisto dvignilo, sva si stavbo ogledali od znotraj, da sva se vsaj malo izognili množici in sva do naslednjega kompleksa (Angkor Thom) prišli med prvimi. Najolj znan tempelj tu je Bayon, ki je praktično cel dekoriran s podobami kralja Jayavarnana, v luknjah med kamni pa prebivajo cvileči netopirji. Znotraj istega obzidja je še piramidasti Baphoun, na katerega se lahko povzpneš po ozkih stopnicah, in pa kraljeva rezidenca (skoraj popolnoma uničena) z Nebeško palačo. V rezidenco vodi Slonja terasa, na koncu katere je še Terasa gobavega kralja, okrog pa je še nekaj manjših templjev. Po kavni pavzi smo šli dobra dva kilometra stran do templja Ta Keo, ki ga trenutno v veliki meri prenavljajo in sva ga izpustili, nato pa končno do zelo znanega (in žal zaradi tega polnega ljudi) Ta Prohm. Slednji je znan po zavitih koreninah dreves, ki počasi preraščajo kompleks in so seveda odlična priložnost za fotošuting in lahko se precej načakaš, da ujameš vsaj kakšen delček brez pozirajočih turistov. Za konec smo si ogledale še Banetay Kdei, zadnjega od večjih templjev tega sklopa in pa manjši (in nič kaj impresiven) Prasat Kravan. Povsem logično je, da po vtisu, ki ga pusti Angkor Wat, ostale stavbe niso toliko zanimive, ampak je večina prav gotovo vredna ogleda. Edina stvar, zaradi katere sva se skoraj zasekirali (ampak samo skoraj) je to, da sva vse skupaj obdelali v relativno kratkem času in bili nekaj čez dvanajsto že na poti nazaj v mesto. Če bi kdaj potovali z najinim očetom, bi razumeli, od kod nama ta "brzina" :)
Da ne bi slučajno imeli slabe vesti, ko se bova čez par dni vrgli na plažo za skoraj cel teden, sva danes obdelali še en pomemben tempelj, ki pa je zaradi oddaljenosti (in priporočil zunanjih ministrstev nekaterih držav) malo manj obljuden - Prasat Preah Vihear, zgrajen med 9. in 12. stoletjem in posvečen Šivi (ter po "spreobrnitvi" preurejen v budistično svetišče). Za pot sva najeli avto in vodnika in zelo naju je presenetila cesta v odličnem stanju - tako dobre ceste skorajda nisem videla na celi svoji poti. Potem sva izvedeli, da so jo asfaltirali pred dvema letoma, in ker ni ravno med najbolj prometnimi, se je seveda dobro ohranila.
Imeli svato "srečo", da so zaradi praznovanja novega leta na terenu kitajski turisti in kompleks niti približno ni bil tako prazen kot običajno - je bilo pa vseeno bolje, kot v Angkorju. Posebna avantura je že sama pot pod vrh hriba (za domačine gore), po kateri te peljejo z motorjem in je v zadnjem delu tako strma, da se moraš pošteno držati, da ne zdrsneš nazaj. Ob cesti ima vojska svoje utice in ker trenutno nimajo dosti za početi, vojaki posedajo povsod naokoli, radovedno buljijo v mimoidoče in firbcajo pri vodiču, koga in od kod je to pripeljal. Na vrhu jim je treba seveda diskretno potisniti v roke nekaj dolarjev (to seveda naredi vodič), sicer pa pretirano neprijetnega občutka zaradi njihove prisotnosti ni.
Kompleks se razteza 800 metrov v dolžino proti vrhu hriba in je
sestavljen iz petih delov, med katerimi je vzpenjajoča se kamnita pot,
obdana s faličnimi lingami. Vsak naslednji tempelj oz. Gopura je
pomembnejši in namenjen višji kasti, do zadnjega in najpomembnejšega, ki
je bil namenjen samo kraljevi družini. Med drugim so imeli tu dve
knjižnici, prostore za meditacijo, najpomembnejši pa je bil zlati kip
Šive v najvišjem stolpu, ki je danes nekje na Tajskem, stolp pa je bil
porušen med vojno Rdečih Kmerov in Vietnamcev (o slednji kaj več po
obisku Phnom Penha).
Starodavnih templjev imava zaenkrat dovolj, tako da greva jutri proti prestolnici Phnom Penh, kjer se bova malo posvetili krvavi zgodovini te države. Stay tuned.
P.S. Tokrat vmes malo več fotk z mobitela - low battery pa to:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar